Mirna

Jutro se je počasi prebujalo; sonce se je dvigovalo izza vzhodnega obzorja in poševno metalo tople žarke čez svež svet.

Stala je pri potočku in opazovala svoj odsev v mirni srebrni vodi. Stopila je k starodavni vrbi in ob njej pokleknila, da bi se bolje videla. Nazaj vanjo je strmel bled obrazek, objet z dolgimi svetlimi, skoraj srebrnimi lasmi. Tam na sredi so jo krasile oči barve nebesne modrine. Stisnila je ustnice.
Njene misli so odtavale proč; čez zelen travnik, preko nizkega griča, čez krošnje jablan in preko nizke lesene ograje so poletele v hišo njene družine.
Dvajset pomladi je že preživela v teh krajih. 'To ni dolga doba.'je pomislila, a čutila je vendarle drugače. 'Da bi mi bilo podarjeno samo eno leto v kakšnem večjem mestu, potem bi morebiti bila srečna.'
V svoji majhni sobici je imela pod posteljo skrito knjigo, ki jo je pred leti dobila od babice, preden je ta umrla. Bila je to prav posebna knjiga, shranjena na dokaj očitnem mestu. Njeni starši bi skrivnostni zaklad svoje hčere takoj našli, če bi le količkaj sumili vanjo. Toda vedno je bila pridno dekle in tako oče kot mama sta ji zaupala.
'Postala bi zeliščarka.'je pomislila: 'Jaz, Mirna, zeliščarka.'
Knjiga je vsebovala osnovno znanje o pripravi zdravil in o nekaterih preprostih čarovnijah. Toda v teh krajih so bili čarovniki na slabem glasu, ne, bili so celo osovraženi. Pred leti so enega utopili v bližnji reki. Kako bi naj potem pojasnila materi in očetu, da bi rada odšla po svetu, da bi rada našla učitelja, ki bi jo poučil vsega potrebnega, da bi postala poklicna zeliščarka? Ne, to ni moglo biti.
Vstala je. Rahel veter je potegnil čez deželo in njena bela oblačila so zaplapolala, prav tako njeni lasje. Obrnila se je, da ji ne bi pihalo v obraz. Z roko si je šla v lase, potem se je zagledala proti vzhajajočemu soncu.
'In če bi šla? Če bi pobegnila?'
Počasi je premaknila noge. S sandali je podrsala po vlažni travi. Od potočka je vodila ozka pot proti vzhodu. Tam se je širil mogočen gozd ob robu katerega je tako rada iskala jagode.
'Oditi pomeni pustiti vse za seboj. To je težko. Nepoznani svet. Nič prijateljev. Sama.' Misli so jo težile, da je nagubala svoje sicer jasno čelo. Povesila je glavo. Šla je počasi in strmela v svoje sandale, ki so se počasi premikali naprej.
'Svet je poln hudobnežev. Lahko končam kot sužnja, kot vlačuga, da se me bodo podajali med seboj kot navaden predmet.' Zavzdihnila je: 'Svet je poln zla.'
Približala se je že gozdu; veje obtežene z neštetimi listi so se dvigovale pod nebo. Sonce je izginilo nekje za mogočnimi krošnjami in ker božajoča svetloba ni več našla poti k njej, jo je zazeblo.
Objela se je s svojimi krhkimi ročicami, se ustavila in se zagledala v temni gozd. 'Prihodnost mi je nepoznana. Dežela senc. Kdo bi vedel, če so te sence dobre ali slabe.'
Njeno pozornost je pritegnilo nekaj rdečega. 'Jagode.' Bilo je kakor bi se v hipu spremenila v desetletnega otroka. Čez obraz se ji je zarisal nasmešek in beli zobki so se zableščali. Stekla je k drobnim rdečim pikicam in jih začela nabirati v dlani, pri tem pa jih je mnogo pojedla.
'Ne,'je pomislila: 'nikamor ne bom šla. Ostala bom Mirna, pridno dekle. Tukaj bo moj dom. Knjigo bom vrgla proč in pozabila bom svoje sanje. Saj, nič drugega niso kot sanje neumnice.'
Ko si je nabrala polne dlani jagod, je urno stekla proti domu, da so ji srebrni lasje plapolali v vetru in je bila kot bela vila sredi zelenih trav; brezskrbna.