Pogovor z vilinom

Sedel sem ob poti, naslonjen na mogočno deblo starodavnega drevesa, s širno krošnjo kot senčnikom in širnim travnikom pred sabo za dober razgled. Ravno sem brskal po mojem zguljenem nahrbtniku, ko ga mimo primaha vilin. Pozno pomladanski dan je bil jasen in topel in očitno nisem bil edini, ki se je odločil, da gre malo na sprehod.
'Pozdravljeni, gospod vilin!'sem ga pozdravil in iz nahrbtnika potegnil v prtiček zavit popotni kruh. 'Ste za majhno malico?'
Ustavil se je in me premeril z očmi, hkrati pa je meni dal priložnost, da sem si ga dobro ogledal.
Bil je visok in lep. Dolgi črni lasje so mu padali po hrbtu. Njegove oči so se zeleno lesketale, da sem v njih lahko začutil svežino gozda po jutranji nevihti. Oblečen je bil dokaj preprosto; ogrnjen je bil v svetlo moder plašč, hlače je imel rjave in čevlje na nogah zelene. Tudi on je imel nahrbtnik na ramenih.
Ko se je odločil, da se me je dovolj nagledal, se je rahlo nasmehnil in pokazal dve vrsti bleščečih zob.
'Če je gospodu človeku prav, bom res prisedel.'je rekel in preden sem utegnil prikimati je že sedel ob meni in se oziral gor v krošnjo drevesa.
'Da, to je nekaj.'je skoraj zašepetal in se obrnil k meni, kakor bi me hotel vprašati, če razumem. Vendar tega ni storil, razumel sem pa vseeno.
'To drevo je zdaj staro že 93 let.'je rekel in se zopet zazrl navzgor.
'Tako?'sem se začudil.
'Bil sem še mladenič, ko sem se prvič sprehajal po tej poti, ki je tukaj že od davnine. Nekoč, in to je težko verjeti, ko tako sediš pod širno krošnjo, je bilo to drevo le majceno stebelce, ki se je dvigovalo proti soncu.'
Razgrnil sem prtiček in nanj položil kruh in jabolko, ki sem ga našel v nahrbtniku. On je nadaljeval: 'Ah, vi ljudje tako malo živite, kako bi potem vedeli, da se svet neverjetno spreminja. Za vas je vse enako. Rodite se, malo hodite po svetu in že vas dajejo v mrzli grob. Vaša pot pod soncem je kratka.'
Spet se je obrnil k meni, pomenljivo pogledal malico, ki sem jo razpostavil na prtiček (ta se je do zdaj povečala še z dvema hruškama in nekaj orehi) in rekel: 'Pa brez zamere, je pač tako, da mi dlje živimo kot vi.'
'Nobene zamere ni.'sem odvrnil: 'Zanima me le, kako dolgo že po svetu hodi ta vilin, ki sedi ob meni.'
'125 let.'je rekel in še sam začel brskati po nahrbtniku s svojimi belimi vilinskimi rokami. Bile so na videz krhke, a tako neumen nisem, da bi sodil po videzu, kajti vsak ve, da so vilini zelo močni, čeprav jim tega na prvi pogled ne bi prisodili.
Njegov prtiček je bil dragocenejši kot moj kos zmahane beline: bil je modre barve in obrobljen s srebrnimi nitmi. Previdno ga je razprostrl po tleh in nanj naložil vrček s slivovo marmelado, kos belega kruha in nekaj lešnikov.
'Tu okrog je bil nekoč velik gozd.'je rekel.
'Da res? 'sem se začudil: 'Kolikor se jaz spomnim, so se tukaj okoli razprostirali travniki in le to drevo je služilo popotnikom za senco.'
'No, saj sem rekel, da imate ljudje kratka življenja.'se je nasmehnil: 'V časih mojega očeta so bili tukaj gozdovi, toda potem so jih ljudje izkrčili, da so lahko začeli rediti živino. Za nas viline sila žalostna sprememba, a narediti nismo mogli prav ničesar, ker to ni naša zemlja, temveč človeška, in to zdaj že več kot 500 let.'
'Pred koliko leti se je to zgodilo?'
'Nekako 200 let bo od tega.'
'200 let je dolga doba.'sem se zamislil.
'Za vas.'se mi je nasmehnil.
'A umreti moramo vendarle vsi.'sem rekel.
'Da, to je res.'mi je odvrnil.
'In potem, kam gremo potem?'sem vprašal in se lotil hruške. On je iz nahrbtnika potegnil majhen nožiček in si na kruh namazal marmelado. S polnimi usti je rekel: 'Naša telesa gredo v zemljo. Vi jih pokapate, mi jih zažigamo, toda učinek je enak. Lupina propade. Pravo bistvo pa gre domov.'
'Jaz se počutim doma kar tukaj, pod tem drevesom.'sem rekel: 'Kaj bi si želel več kot lep pomladni dan. In ko pride zima, no, tedaj je tudi lepo. Malo je potrebno zakuriti in je lepo toplo.'
'Za vas, gospod človek, mogoče res.'je zamišljeno in skoraj otožno rekel vilin. Nečesa se je spomnil in povzdignil sem obrvi v pričakovanju. Ni trajalo dolgo, da mi je povedal, le do konca je pojedel kruh z marmelado, potem je rekel: 'Pred dnevi sem na enem svojem sprehodu srečal škrata. Nesrečno bitje. Sedla sva ob pot in se začela pomenkovati tako kot zdaj midva. Povedal mi je zgodbo svojega življenja. Ubožec, že v mladosti mu je bolezen ugrabila starše. Bratje so kasneje umrli v neki neumni vojni. Potem je prišla še povodenj in mu odnesla hišo. Taval je po svetu in preživel kar nekaj bolezni. Končno se mu je posvetila sreča; našel je prijazno škratinjo in se zaljubil. Bil je srečen tiste dni, kakor je škrat sploh lahko srečen. Poroka je bila domenjena, a tedaj se je zgodila nesreča. Njegovo škratinjo je ugriznila kača in niso ji mogli več pomagati.
Od tedaj ubogi škrat potuje po svetu in nikjer ne najde miru.'
Zavzdihnil je: 'V smrti smo končno vsi enaki in na oni strani ni več tegob tega sveta.'

Pojedla sva do konca in vstala; najini poti sta vodili vsaka v drugo smer.
'No,' sem rekel: 'prijetno je bilo poklepetati z vami, gospod vilin.'
'Tudi z vami, gospod človek, je bilo prijetno klepetati.'je odvrnil.
'Mogoče se še kdaj srečava.'sem rekel.
'Da.'je rekel in se mi rahlo priklonil in tudi jaz sem storil tako.
'Pa nasvidenje.'
'Nasvidenje.'
Odšel je po poti in jaz sem še malo gledal za njim. Bil je hiter; kar bi on imenoval počasen sprehod bi bil za človeka utrujajoč tek. Toda ti vilini so drugačni kot mi ljudje in ni jim težava dirjati čez svet, čeprav imajo dovolj časa, da bi se lahko zelo počasi sprehajali. Še zadnjič sem se ozrl za njim, potem sem se opravil naprej, v upanju, da srečam še koga podobno zanimivega.