Bojevnik 1

Stal je pri vratih in gledal ven v deževen dan. Sive megle so se plazile čez hribovje in iz njih se je že nekaj dni cedila rosa, da je bila vsa dežela premočena in vse ceste blatne reke sredi zelenine.

Bil je visok in širok čez ramena. Dolgi temni lasje, prepredeni s čopki so mu padali po hrbtu in delno pokrivali bojni lok in tok s puščicami. Oblečen je bil v temne cunje, že davno ponošene in na več mestih raztrgane cote, ki bi se jih vsak sramoval, le on ne, ki je videl že veliko sveta in prehodil že veliko poti. Vse kar je bilo na njem trpežno so bili škornji in pa orožje, ki ga je potreboval na svojih popotovanjih. Njegov lok, dvajset puščic v toku, ukrivljen meč za pasom in kratko rezilo pri škornju so bili dobro vzdrževani.

Z roko si je šel k obrazu in se pogladil po temni in močni bradi. Črne oči so se zazrle v neprijazen svet, obraz se je nagubal od skrbi.

'Fej, takšno vreme!'je prhnil.

Rosilo je kar naprej; nič ni kazalo, da bo hitro nehalo.

Stopil je malo naprej in se ustavil pod streho, tik pred neprijetno vlago. Z desnico je prijel za ročaj ukrivljenega meča, se ozrl zdaj sem, zdaj tja in ko mu je postalo jasno, da ni nikjer nikogar, je po blatni stezi stekel v grdi dan, nasproti oddaljenemu gozdu. V tistih krajih ga niso več videli.