Izgnanec - opis osebe znotraj porajajoče se zgodbe

Taval je po gozdu; že dva dni ni videl jase ali zgoraj malo večje zaplate neba. Povsod samo prekleta drevesa, starodavna in polna grč, z vejami kakor koščenimi rokami mrtvega. Nekaj nezdravega je bilo v gozdu, nekaj bolnega se je širilo iz bledih listov in ga sililo na bruhanje. Proti temu se je branil tako, da si je okoli obraza zavil tkanino, ki je nekoč služila za srajco.
Z nogo je zadel ob korenino in skoraj telebnil; meč mu je zletel iz roke in zažvenketal ob deblu. Zaklel je, spet se mu je to zgodilo. Na vsakem koraku je iz zemlje molela kakšna korenina in tudi če je pazil, se ni mogel izogniti vsem.
Pobral je meč in se ustavil. Že cel dan je bil na nogah in počitek bi se mu prav prilegel. Sedel je k deblu in oster žarek je skozi krošnjo posijal na njegov mlad, a izmučen obraz. Poznalo se mu je, da zdaj že kar nekaj časa ni redno jedel in da je premalo spal.
Črne oči so se spod gostih obrvi zazrle v nahrbtnik in močne, žuljave roke so pobrskale za ostanki hrane. Ostalo mu je le nekaj posušenega sadja.
Vtaknil jih je v usta in pričel nejevoljno zvečiti. Bil je vajen boljšega.
Zaprl je oči, da bi si vsaj v mislih naslikal podobe srečnejšega obstoja. Mize polne dobrot, slavne vojščake s kupami v rokah in z nasmehi na obrazih, brhke gospodične odete v najfinejša oblačila, mogočne gradove in plapolajoče zastave. In zgoraj, zgoraj neskončno modro nebo.
Kje je bilo že vse to. Zdaj je bil daleč proč, sam sredi zmedenega sveta, ki je bolj verjel prepričevanju meča kot prijazni besedi.
Bil je izgnanec.