Pred propadom

Vse je prešlo. Kdo bi si mogel misliti v letih, ko se je ves svet tresel pred našo silo, da bo prišel čas, ko bodo naše roke oslabele in bodo naša obzidja podrta in najboljši možje vsi pokopani.
Zdaj smo le senca svoje prejšnje slave. Dan je prišel h kraju, jesenski veter je odpihnil listje z mogočnega drevesa, že padajo prve snežinke, čas črne smrti je blizu.
Kamorkoli pogledam jih vidim: črne vojske, kako se zgrinjajo proti našim mejam. In kje so beli branilci, kje so slavni bojevniki, kje so mogočni vitezi? Ni jih. Le za peščico otrok in starcev in žensk stoji na zidovih pretekle moči in se še stavi v bran.
In jaz, ki sem kralj, sedim sam sredi dvorane polne duhov prednikov in ne vem kam se obrniti po pomoč.
Vse je prešlo. Zreli smo, padli bomo in ne bo ga, ki bi nas podprl. Zdaj prihaja čas zime, čas teme, čas smrti, kakor je to določeno za vsa kraljestva tega sveta in kakor je to določeno za vsa ljudstva tega sveta in kakor je to tudi določeno za vse mogočneže tega sveta. Meč se je prelomil, prapor se je raztrgal, zid se je podrl.
Zbogom torej, kajti mrzla grobnica že čaka.

Ena takšna vaja: govor kralja pred propadom kraljestva