Na stražnem stolpu

Stal je na stražnem stolpu in si ogledoval deželo proti zahodu s svojimi ostrimi, sivimi očmi. V tem meglenem jutru je bil bolj podoben nepremičnemu kipu kakšnega starodavnega kralja, kot človeku sedanjosti, in drugi si ga niso upali motiti s svojo prisotnostjo, zato so se ogibali stražnega stolpa in so si spodaj tiho šepetali novice.
Nekaj ga je vznemirilo, da si je dlan ponesel k obrazu in se prijel za kratko brado. Potem se je obrnil in zazrl dol na trdnjavo. Vsi, ki so ga prej skrivaj opazovali, so si hitro našli kakšnega opravka, da jih ne bi videl nedejavne.
Takšna je bila moč poveljnika Alnela, in strahospoštovanje, ki so ga njegovi vojaki čutili do njega je bilo veliko. Ni ga bilo, ki bi si mu upal ugovarjati. No, bil je eden, ki mu v vsej trdnjavi ni bil podložen in ki si ga je dovolil celo imenovati za prijatelja in je tako z njim tudi govoril. To je bil škrat Krnik.
Ta je stopil iz svoje lesene hišice, ki so mu jo namenili za začasno domovanje, se naužil meglenega jutranjega zraka in se zazrl gor v Alnela. Njune oči so se srečale in nista mogla drugače, kot da jima je na obrazih zaigral nasmešek. Nekaj je bilo na škratu, da je kljub svoji surovosti in nevzgojenosti v vseh sprožal veselje in smeh.
Škrat je stekel k stolpu in gor po lestvi in takoj je bil na vrhu.
'Predolgo spiš, moj dragi škrat.'mu je rekel Alnel: 'Sonce se je že zdavnaj dvignilo, čeprav ga skozi meglo ne moreš videti.'
'Ah, spal bom tako dolgo, kot mi bo všeč.'je zagodrnjal škrat, potem pa vprašal: 'In ti? Si videl kaj novega na oni strani? Se sploh da kaj videti v tej megli?'
Oba sta svoja pogleda usmerila proti zahodu.
'Videl sem nekaj kar mi ni všeč.'je rekel Alnel: 'Niti megla mi tega ni prikrila. Spodaj, pri reki Komarščici sem za kratek čas videl dva konjenika, kako sta se ozirala sem gor. Izvidnika, prav gotovo. Prepričan sem, da se sovražnik premika.'
'Meni je tudi to dobro.'je rekel škrat: 'Bo vsaj nekaj dela zame in za mojo sekiro.'
'Veseli me, da si zadovoljen.'je rekel Alnel: 'Toda, na žalost je v trdnjavi premalo mož, da bi jo lahko ubranili pred silo, ki jo sovražnik lahko pošlje nad nas. Bojim se, da bo to oporišče padlo, če kmalu ne dobimo okrepitev. Vsaj sto lokostrelcev bi še potrebovali in bili bi povsem varni.'
Škrat je nagrbančil svoje čelo: 'In Vetroslav? Je kaj novic?'
'Nič.'je odvrnil Alnel: 'Kakor da bi se pogreznili v zemljo.' Potem je zamišljeno dodal: 'Mogoče so padli v zasedo in so zdaj že vsi mrtvi.'
'Da, mogoče je tako.'je rekel škrat: 'Po drugi strani pa je tudi mogoče, da se je njegov pohod zapletel; mogoče je njegova vojska naletela na sovražnika in ga porazila in se zdaj že vrača v zmagoslavju.'
'Domišljije ti ne manjka, moj prijatelj.'je rekel Alnel: 'Toda, kako bi naj njegovih nekaj sto mož porazilo sovražnikove sile? Ne, to ni mogoče. Upam le, da so se izognili vsem pastem in da bodo prišli na pomoč. Potrebujemo vsakega moža.'

Tedaj se je oglasil rog in oba sta se ozrla proti zahodu. Obmolknila sta. Rog se je oglasil še enkrat. Kakor bi kdo dreznil v mravljišče, tako je oživela trdnjava. Vojaki so se začeli sipati iz hišk in šotorov gor na obzidje in na stražne stolpe, da bi videli kdo prihaja. V njihovih srcih je bil strah, da je končno napočil dan, ko se bodo morali zoperstaviti sovražni premoči.
Alnel in Krnik sta še naprej zrla proti zahodu, v meglo in nista govorila; le svojega orožja sta se vedno bolj oklepala. Krnik je dvignil svojo sekiro in Alnel je držal za ročaj svojega meča.
'Tam!'je končno skoraj vzkliknil škrat in s svojo debelo roko pokazal na obrise, ki so prihajali iz megle.
Alnel je povlekel meč in si pokimal: 'Zdaj ni več važno, kod hodi Vetroslav. Itak je prepozno. Sami bomo morali vzdržati.'
Vse več vojakov je prihajalo iz megle. Nosili so dolga kopja in loke in meče in nad njimi so plapolali zeleni prapori in na njih znamenja črnega bika. Sovražnik je prispel.
Alnel je položil roko na škratovo rame in rekel: 'Zdaj je prišel čas, da pokažeš iz kakšnega testa si, moj prijatelj. Tvoja sekira bo imela veliko dela.'
A škrat mu je trdo in z jeznim izrazom odvrnil: 'Dokler bo še kaplja krvi v meni, bo ta trdnjava ostala naša.'