Krivn

Že peti dan se je prebijal čez gozd. Večino časa je tekel; bil je žilav mladenič in ni potreboval veliko počitka. Spal je le po nekaj ur vsako noč. Tako so ga tudi izurili. A kljub temu ga je utrujenost počasi začela mučiti in lomiti njegovo voljo.
'Kako dolgo še?'se je spraševal.
Tekel je in tekel čez prekleti Bolnov gozd, proti vzhodu, proti meji. Vedel je, da gozd ni preklet, da so vse zgodbe, ki se širijo o njem le izmišljotine, a vseeno je bil zanj preklet. Vse odkar je tistega jutra pred petimi dnevi na njegovih zahodnih koncih naletel na gručo numlukov. In numluki so imeli samo en namen: ubiti ga.
Kako zelo si je želel potovati po svetu, služiti svoji domovini kot izvidnik in zdaj, zdaj ko je naletel na te južne divjake, zdaj je skoraj obžaloval svoje navdušenje. Numluki so bili smrtni sovražniki njegove domovine; navadni divjaki, ki so krožili po tej deželi in ropali in ubijali. Spomnil se je trenutka, ko se je skoraj zaletel v njih. Vsi po vrsti so bili poslikani po telesih. Nekateri so bili pobarvani zeleno ali rdeče po polovici telesa. Sedeli so ob tabornem ognju in ravno jedli. Ko so ga videli, so pograbili orožje. Tedaj se je obrnil in stekel, kolikor so ga noge nesle. Da bi se boril proti množici, mu še na misel ni prišlo. Ni bil neumen, da bi svoj dolgi lok preizkusil na kratko razdaljo proti nekaj desetim bojevnikom, ki so bili oboroženi s kopji in meči.

Krivn, tako je bilo ime mladeniču, se je ustavil. Moral je malo počivati. Naslonil se je k drevesu, da je gledal proti zahodu in pripravil lok in puščico, da bi takoj sprožil, če bi se zasledovalci pojavili med drevesi. Toda teh ni bilo. Ne še.
Krivn je bil izvidnik v črnem plašču, kakršne je njegova domovina pošiljala po svetu, da so zbirali vesti o morebitnih sovražnikih, da so risali zemljevide daljnih in bližnjih dežel, da so opazovali vojske sosednjih dežel. To si je tudi on želel; bila je namreč to pot v tujino, v nepoznano; spoznavanje novih ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi spoznal. Bila je pustolovščina.

Nekaj se je zganilo med drevesi in Krivn, ki je že skoraj stoje zaspal, tako so mu oči lezle skupaj, se je zravnal in nameril proti izvoru šuma. Nič se ni premaknilo. Mogoče je kakšna žival, si je delal upanja. Premaknil se je, s puščico namerjeno proti vzhodu. Ničesar ni videl.

Kljub temu je zopet stekel. Počival je bore malo časa, a bal se je soočenja z numluki. Res je bilo, da je bil hiter, vendar so bili numluki tudi znani po svoji hitrosti. Bili so zmožni preiti velike razdalje v izredno kratkem času; to je bilo znano vsem, pa tudi njemu.

'Le kje je zdaj moja domovina?'

Gozd okoli njega se mu je zdel enoličen, drevesa enaka; včasih se mu je zdelo, kot da teče v krogu. 'Ko bi bilo že enkrat konec.' Vse kar si je želel zdaj, je bilo, da bi mogel spati. Spati dneve in dneve. Sanjati. Počivati.
Pred njim se je razširila svetloba. Nasmeh se mu je naselil na obraz. 'Končno.'je skoraj vzkliknil. Gozda je bilo konec. Še malo, pa bo rešen.

Tedaj je njegov obraz okamenel. Ustavil se je in priklonil. Tam so stali, deset numlukov. Ozirali so se okoli in čakali. So čakali njega? Je bilo možno, da so ga prehiteli po kakšni drugi poti in so zdaj, na sami meji, čakali nanj? Ali pa so bili to drugi, eni izmed mnogih, ki so oprezali ob meji? In to tako blizu. Če bi zavpil, bi ga mogoče stražarji v stražnih stolpih na oni strani slišali in mu priskočili na pomoč. Toda na to se ni mogel zanašati

Sesedel se je na tla in le s težavo iz toka potegnil puščico. Imel je dvajset puščic. Dvajset za deset sovražnikov. Vendar mu ni bilo do tega, da bi streljal po njih. Čeprav so bili divjaki, so bili tudi ljudje in njemu se je zdaj zagabilo, da bi moral koga ubiti. Tedaj je zaslišal rog. Sunkovito se je ozrl. Iz zahodne smeri so se mu bližali zasledovalci. Skočil je na noge; ni imel več izbire. Nazaj ni mogel, ker je tam bilo še več numlukov kot pred njim. Lahko je naredil le eno. Stekel je naprej in se potem hitro ustavil, ter nameril. Puščica je odbrenčala skozi zrak. Na oni strani je padel prvi numluk.
Pograbil je in nastavil naslednjo puščico. Numluki so ga opazili in začeli teči proti njemu. Odposlal je naslednjo puščico, a ta je zgrešila. Srce mu je padlo v noge od strahu, a kljub temu je pograbil naslednjo puščico. Numluki so bili hitri in so se mu približevali v razbiti skupini, da bi ga obkrožili. Puščica je švignila skozi zrak. Videl je njena črna peresa in potem numluka, ki se je zgrudil po tleh, zadet v glavo. Drugi, še osem. 'Še osem,' si je mrzlično ponovil. 'Nikar ne zgreši!' Naslednja puščica je bila nastavljena, toda zdaj ni sprožil takoj, temveč je stekel proti jugu in sprožil med tekom. Spet je zgrešil, numluki pa so mu bili vedno bližje. Med tekom je nastavil naslednjo puščico in sprožil. Tretji je padel. Še sedem.

Podrlo ga je nekaj težkega, da je padel po tleh in izgubil lok. Ko se je obrnil je videl velikega numluka s črnimi očmi in kuštravimi zamazanimi črnimi lasmi, kako je divje strmel vanj, pripravljen, da ga naskoči z ukrivljenim mečem. On pa je bil brez loka. Vse kar je še imel je bil majhen nož, s katerim se ni mogel zoprstaviti meču. Povlekel je tega izza pasu in ga, ko se je numluk vrgel proti njemu, zalučal vanj.
Imel je neverjetno srečo. Nikoli se ni učil metati nožev, a zdaj je zadel naravnost v srce. Bilo je skoraj čudežno. Skočil je k loku, kajti ni bilo dvoma, da so drugi čisto blizu. Ko se je zravnal, je skoraj zakričal; bil je sredi njih. Toda preden je dvignil lok, je pribrenčalo več puščic in trije so padli.
'Takoj na tla, fant!'je slišal močan glas in ubogal je. Še več puščic je priletelo in numluki so bili mrtvi. Vse je šlo izredno hitro.
Ko se je ozrl navzgor, je pri njem stal širokopleči vojak.
'Srečo si imel.'je rekel in mu ponudil roko, da je vstal: 'Še malo, pa bi bilo po tebi.'
Ko je Krivn pogledal okoli sebe je videl, da ga obkroža več kot trideset vojakov; večina izmd teh je bila lokostrelcev.
'Še več numlukov je bilo za mano.'je rekel:' Kmalu bodo tu.'
'Da, slišali smo njihov rog, zato smo tudi prišli.'je rekel širokopleči vojak. 'Zdaj jih ne bo več. Videli so, kaj se je zgodilo njihovim tovarišem, in ucvrli so jo nazaj v gozd. Ne bo se nam več potrebno boriti.'
Potem ga je potrepljal po ramenih: 'Izvidnik, kaj?'
'Da.'je odvrnil Krivn.
'Prva pot?'
Prikimal je.'
'No,'je rekel širokopleči vojak: 'želim ti, da bo naslednja manj nevarna. Zdaj pa stopi z nami in poskrbel bom, da boš dobil dobro kosilo in potem udobno posteljo. Vidi se ti, da si obojega potreben.'
Tako se je končala Krivnova prva pot v tujino.