Pripoved v gostilni

Trije nekdanji plačanci so sedeli okoli velike okrogle mize v vaški gostilni. Bili so edini gosti ob tej pozni uri. Zunaj je nevihta skrajšala dan in zatemnila svet. Slišali so lahko bičanje dežja ob lesene stene in grmenje v daljavi, ki se je vedno bolj približevalo. Nekaj vetra je celo prodiralo v gostilno pri slabih oknih, ki so bile prekrite z zavesami narejenimi iz živalskih kož, zato so bakle in sveče poplesovale in sence so se gibale po stenah.

Gostilničar je vrgel poleno v kamin in se tam kar ustavil. Postalo je hladno.
Trije plačanci ga niso potrebovali, dobili so svoje vrčke piva in počasi so vlekli pipice ter se potuhnjeno gledali.

Prvi med njimi je bil starejši, velik ožiljek mu je kazil bled in zguban obraz, pepelnate oči so zrle v svet, sivi lasje so ga pokrivali. Ves je bil odet v dolg črn plašč.
Drugi je bil plečati bradač, mlajši po letih, a vseeno starejši od štirih desetletij. Manjkal mu je prst na levi roki in velikokrat kadar se je bližalo slabo vreme je čutil zbadajočo bolečino v levi rami, kamor ga je nekoč zadela strelica. Tako je bilo tudi zdaj, zavoljo česar se je sila neprijetno počutil.
Tretji je bil za odtenek mlajši črnolasec z gnilimi zobmi in lokavim obrazom, ki je malo govoril, zato pa veliko pil.

'Tam,'je rekel prvi: v Volčjem Rogu, sredi gozda, ki je sam po sebi zaklet, stoji temni grad.' Za trenutek je pomolčal, odpil nekaj piva, se pogladil po redkih sivih laseh, kajti bil je že star, neprijetno trznil pod levim očesom, in nadaljeval: 'Hm, nisem bil sam tam, v središču, pri gradu, pač pa dlje proč, na cesti, ki vodi skozi gozd. A še tam se je čutilo zlo. Srh me je spreletel, kakor me ni niti pred najhujšo bitko.'

Vsi trije so se spogledali, gostilničar je medtem še vedno stal pri kaminu in poslušal prasketanje ognja; niso ga zanimali njegovi gosti.

'Jaz sem slišal, da je nekoč v tistem gradu živel volčji vitez.'je rekel drugi in se popraskal po bradi: 'Da je bil preklet in da od tistega časa straši po gozdu. Da se zato gozd imenuje Volčji Rog.'
'Mogoče.'je pokimal sivolasi: 'Kdo bi vedel zagotovo. Mogoče je tako kot praviš, mogoče je tudi drugače. Toda zlo tam je, v to sem prepričan kakor zdaj tukaj sedim. Veliko zlo, ki je že mnoge ugonobilo.' Pokimal je samemu sebi: 'Zdaj vama bom povedal kaj mi je pravil Vseslav, moj prijatelj še iz starih dni, ko smo se za vlade kralja Kazimirja 5. borili proti Severnjakom.
Vseslava je nekega dne, tega bo zdaj že več let, pot peljala po cesti skozi gozd. Bilo je že pozno in zato mračno. Naenkrat je zaslišal šelestenje v hosti in ko se je ozrl se mu je zazdelo, da je tam nekaj švignilo. Ne vem kaj ga je gnalo, da se je oddaljil s poti, tudi sam mi tega ni znal povedati, a napotil se je s ceste.
Kakor se mu je zdelo, je nek človek tekel daleč pred njim in hotel ga je dohiteti in izprašati. Toda bil je prehiter in ni ga mogel dohiteti. Ko je končno odnehal s pregonom, da bi se vrnil na cesto, je na deželo že padla tema in v gozdu, kakršen je Volčji Rog, to ni šala. Preden se je zavedel, se je že izgubil.'
'Mnogi so se že izgubili v tistem prekletem lesu.'ga je prekinil oni z lokavim obrazom, z očmi obrnjenimi proti vrčku s pivom, ki ga je že skoraj izpraznil.
'Da, mnogi.'je nadaljeval sivolasi: 'Tema ga je objela in taval je med starimi drevesi, ki še niti od daleč niso videla gozdarjeve sekire, kajti tja si nihle ne upa.
Tedaj, ko ga je up, da še kdaj vidi cesto že skoraj zapustil, se je pred njim nekaj zasvetlikalo. Srce se mu je razveselilo in stekel je proti tistemu kraju, da bi ga tam oblila groza: pred njim se je dvigoval črn grad s stolpi kot prsti košlene roke in iz enega samcatega okna je prihajala bleda svetloba.
Potuhnil se je; radovednost ga je prikovala k tlem, čeprav bi najbolj po pameti ravnal, če bi pobral pete.
Toda ni in videl je lahko kmalu potem, kako so se grajska vrata odprla. Strmel je in videl, kako je na jaso prijezdila prikazen. Komaj se je premagal, da ni kriknil, čeprav je bil vsega hudega vajen vojščak.
Zver je jezdila konja, prava pošast.'

Močno je zagrmelo in vsi trije so se zdrznili in oči so jim za hip švignile k vratom. Gostilničar je medtem znova vrgel poleno na ogenj. Ni jih poslušal in zato ni vedel o čem gre beseda.

'Kakšna je bila pošast?'je vprašal bradač.
'Težko bi rekel.'je zamišljeno odvrnil sivoglavi: 'Vseslav je trdil, da je bila to najbolj čudna prikazen, kar jih je videl. 'Prijatelj,'je rekel: 'bilo je kakor bi videl medveda na konju. Ogromna poraščena postava z železnimi čekani, ki so se svetili v temi in z rogovi na glavi. Namesto obraza je bila tam spaka, da je ni podobne na vsem svetu.'
Da, tako je rekel Vseslav. Zver je imela žareče rdeče oči in oborožena je bila z ogromnim žagastim mečem; ob boku ji je visel rog in ko je ta zadonel so se okoli nje zbrali številni volkovi. Vseslav je medtem še vedno opazoval: nič drugega mu ni preostalo, kot da je ostal pri miru. Če bi se premaknil, če bi od njega prišel najmanjši šum, bi ga volkovi in zver gotovo ubili.'

Trojica je dokončala svoje vrčke piva. 'In potem?'je vprašal oni z lokavim obrazom.
'Potem so zver in volkovi odšli na lov in moj prijatelj jo je pobrisal. Imel je srečo in še pred jutrom je našel cesto in kasneje nikdar več ni potoval čez Volčji Rog.
No, sam še potujem tam čez, samo s ceste nikoli ne bi stopil.'
Utihnili so, a potem je oni bradač rekel: 'Hm, mogoče pa je tvoj prijatelj enkrat samo preveč spil in se mu je vse skupaj lepo sanjalo!'