Na robu prepada

'Moj ljubi, moj dragi!'
Nepremično je stala na robu prepada. Njen pogled je bil namenjen močvirju ob reki, tam daleč, na oni strani dežele. Z višine gore, na katero se je povzpela, je bilo možno videti celo do tja, kamor si ljudje niso drznili.
Bila je mlada ženska, a trdo bitje s hladnim obrazom in ledenimi očmi, ki so brezobzirno prebadale ljudi. Ljubezen, to je bilo nekaj, kar je sovražila, česar ni mogla imeti, ker ji je bilo nekoč odvzeto, iztrgano iz srca. Bila je grozno ranjena, njena duša je trpela, čeprav njeno telo ni imelo niti praske.

Močvirje, da, bilo je zelo oddaljeno, celo za njene sokolje oči, ki so videle še posebej daleč. Iz takšne daljave je bilo videti povsem nenevarno, skorajda nestvarno. Svetlikalo se je v jutranjem soncu, tam se je vlekel ozek trak reke, od zadaj je bil teman obris hribovja.

Nekoč, bilo je to pred leti, je tudi ona ljubila. Bila je mlada, zasanjana in močna. Ne močna kot zdaj, ko je nič ni premaknilo, nič več prizadelo, ne tisto je bila neka druga oblika moči. Bila je močna skozi svojo krhkost, nedolžnost, toplino. Njenih misli niso težile skrbi, njenega obaza ne jezen pogled, pač pa prijazen nasmeh.

In šla je v tiste kraje, v močvirje, šla je z njim.

Bila je neumna, otrok, ki si je drznil prestopiti mejo, pred katero so jo vsi svarili. Ko bi le poslušala svarila.

In on, on je bil lep, bil je njen, bil je vse. Bila je kapljica in on morje in utapljala se je v njem dan za dnem.

Toda močvirje.

Šla sta skozi gozd in bilo jima je lepo. Svet je bil v tistem poletju topel, rahel piš s severa je hladil ozračje.Veverica je plezala po drevesu in oba sta se smejala. Potem, potem se je svet spremenil, zemlja je postala mokra, tla so bila prerastla z drugačno travo.
On se je ustavil: 'Ne bi raje šla po drugi poti? Pravijo, da se že mnogi niso vrnili.'
'Ah.'je zavzdihnila: 'Moj ljubi, saj se vendar ne bojiš?'
'Ne, ampak, pravijo da v močvirju živijo sesalci.'
Zarežala se mu je: 'Neumnosti pravijo. Tisto so pravljice za otroke.'
'Misliš?'
'Vem!'

Ko ne bi bila tako vase prepričana bi bilo drugače. Tedaj bi ga obdržala, življenje bi se odvijalo drugače. Ne bi stala sama na vrhu gore in zrla v daljave.

Sesalci so bili bitja, ki so živela v močvirju: Majhni črvi, ki so se plazili po drevesih in plavali skozi vodo. Tisoče se jih je nabralo v gruče in pričelo oddajati grozen zvok, ki je človeku počasi izsesal njegove misli in spomine, da je ostal le prazna lupina, živ in mrtev hkrati.

Ko se je začelo, nista ničesar opazila, le majhna slabost se je polotila njega; ona ni čutila ničesar in se je še naprej smejala. A bolečina v njegovi glavi je rasla in postajala nevzdržna in smeh z njenih ustnic je izginil, da se nikoli več ne bi povrnil. Videla jih je, rdeče črve, kako lezejo iz vseh por starega drevesa; tisoče in tisoče. In tista strašna pesem; nikoli je ne bo pozabila. Kričala je, ničesar več ni videla, le gomazenje v glavi je občutila, gomazenje, ki ni hotelo proč.

Veliko let je že minilo od tistega dne in včasih, sredi noči, je v sanjah še vedno čutila tisto gomazenje. Ležal je zraven nje. Mrtve oči so buljile proti njej. 'Kaj ti je? Reci nekaj! Zakaj ne govoriš?' Koliko vprašanj, nobenih odgovorov. Na koncu pa: 'Zakaj se meni ni nič zgodilo?'

Odvlekla ga je proč. Vso moč, ki je bila v njej, je porabila, da ga je zvlekla iz tistega močvirja. Potem, ko ga je spravila na varno, ko so prišli ljudje, ki so kasneje poskrbeli zanj, je odšla. Pobegnila je. Šele čez veliko časa, ji je bilo razodeto, da je močnejša, kot si je kdajkoli mislila, da je v njej toliko čarovne moči, da ji sesalci niso mogli do živega in ji nikoli ne bi mogli. Zato je kljub bolečini prestala napad; a on ga ni.