Začetek Rdeče knjige

O nastanku sveta
Bila je neskončna, brezmejna in brezčasna črnina. V njej ni bilo ne zvezd ne zemlje ne vode ne zraka ne ognja, pač pa je v črnini živel vseprisotni duh: to je bil duh črnine.
Duh črnine je spal. Nič se ni premaknilo, nobenega gibanja ni bilo, le brezmejna črnina. Potem se je duh črnine zbudil v temo. Vse se je premaknilo. Tam, koder se je črnina odmaknila, je nastala svetloba in duhu črnine je bila všeč. Zato je ustvaril zvezde in bilo jih je neskončno število. Ustvaril pa jih je s svojim pogledom: kamor je namreč pogledal je že bila zvezda.
Tedaj je duh črnine postal Bog, kajti ustvarjal je. Imenoval pa se je zvezdni Bog.
Zvezde so se začele premikati in nastal je čas. In vse gibanje, prihajanje in odhajanje je bilo kakor najlepša glasba in zvezdni Bog je bil zadovoljen in dolgo je užival v ustvarjenem.
Toda čez mnogo časa, ki si njegove dolžine človek ne more predstavljati, si je Bog mislil: Sam sem, prostor je pa tako prazen, ker tudi če je veliko zvezd, so te mrtve in razen lepe glasbe mi ne dajejo več veselja. Tedaj je Bog ustvaril zemljo, velike dele prekril z morjem, jo obdal z oblaki in razposlal svoje vetrove. Videl je, da je lepo, a da bi moglo biti še lepše. Ustvaril je zato gore in doline, naselil zemljo z rastlinami vseh vrst in z živalmi vseh vrst. Tudi to je bilo lepo in dolgo je bil zadovoljen z ustvarjenim.
Ker pa je hotel, da bi svet naseljevala njemu podobna bitja, ki bi mogla tako kot on misliti, se veseliti in žalovati, kakor bi bilo potrebno, je ustvaril vile in enoroge in z njimi je naselil svet. Z njimi se je mogel pogovarjati in bila so mu zelo ljuba bitja.

Toda zvezdni Bog je bil utrujen od dela in hotel je zopet spati. Da pa bi njegov ustvarjen svet živel naprej, je ustvaril skrbnike. To so bili manjši bogovi, tisti, ki še danes skrbijo za svet.

Stvarjenje skrbniških bogov

Najprej je ustvaril boga groma, da bi skrbel za nebo in oblake in vetrove in bi načeloval drugim bogovom. In temu je bilo ime Vihr, imel pa je še ime Grom.
Potem je ustvaril boginjo življenja, da bi skrbela za rastlinje in za živali in za vsako živo bitje, sploh pa za enoroge in vile, ki jih je nadvse ljubil in tej je dal ime Živa, imenovala pa se je še zelena boginja.
Kot tretjega je ustvaril nebeškega kovača, da bi poskrbel za tisto, kar je nad oblaki in da bi zgradil domovanje bogovom in bi pomagal živim bitjem pri delu. To je bil Kors, ali nebeški kovač.
Ker pa je videl zvezdni bog, da je še veliko podzemlje prazno, je ustvaril temnega boga, ki bi skrbel za naravni konec vsake stvari, ki se imenuje smrt. Tako je ustvaril boga zime in podzemlja in smrti in bilo mu je ime Rog. Toda na začetku smrti še ni bilo in Rog še ni vedel za svoje poslanstvo. Zvezdni Bog pa, on je vedel.
To so bili skrbniški bogovi in njim je podelil moč ustvarjanja drugih, nižjih bogov. Ko je vse to storil, je videl, da je dobro, in utrujeno je zaspal.

Stvarjenje sonca in meseca
Na začetku je bila tema, kajti sonca in meseca še ni bilo in edina luč je bila od zvezd. Bogovi Vihr, Živa, Kors in Rog so živeli na zvezdni cesti na nebu, od koder bi lahko videli svet spodaj, če ne bi bilo tako temno. Tako temno je bilo, da so še sami sebe komaj prepoznavali, kajti niso imeli nobene luči, ker še ta ni bila ustvarjena.
Zato je Vihr rekel Korsu: 'Ta svet je vse preveč mračen in nič mi ne ugaja. Niti svojih stopal ne vidim, tebe pa sploh ne. Naredi veliko svetlobo pod zvezdno cesto, da bo osvetlila vse stvarstvo. Zemljo bo osvetljevalo od zgoraj, nas pa od spodaj in vsi bomo zadovoljni.'
Tedaj je Kors šel in s svojimi mislimi ustvaril bledo svetlobo in jo ujel v veliko srebrno kroglo z nevidnimi krili, ki jo je poprej skoval, da je lahko letala okoli zemlje pod zvezdno cesto. To je bil Mesec.
Vendar je ta vse premalo osvetljeval, dasi je Rogu zelo ugajal. Vihr pa ni bil nič zadovoljen in je rekel 'Temu ti praviš svetloba? Za nič drugega ni dober ta tvoj Mesec, kot da sem spoznal, da imam brado in da te zdaj vidim. Zemljo pa vidim le malo. Pojdi in ustvari močnejšo svetlobo, ki bo vredna tega imena.'
Kors je šel in z mislimi je ustvaril še mnogo močnejšo svetlobo in ujel jo je v veliko zlato kroglo z nevidnimi krili in poslal jo je na pot nad zemljo in pod zvezdno cesto. Ker pa mu je bil mesec všeč, je sonce poslal po drugi poti, da se ne bi srečevala, razen včasih.
Tako sta bila ustvarjena Mesec in Sonce in na svet je prišla močna svetloba.
Tedaj so se bogovi končno dobro videli med seboj: Vihr je bil orjak z dolgo rjavo brado in črnimi očmi. Živa je bila prečudovita ženska z dolgimi zelenimi lasmi. Kors je bil prečudovit, a močan mladenič. Rog pa je bil temen bog z rogovi na glavi.