Za Tejo

Večer se je spustil nad veliki vojaški tabor poln belih šotorov in na vzhodu so se prižgale prve zvezde. Tukaj je taborila velika vojska, ki pa se zdaj že nekaj časa ni nikamor premaknila, in bili so prepuščeni samim sebi, da so si krajšali čas kakor jim je bilo po volji.
Po široki stezi, ki je vodila počez čez tabor, je hitela svetlolasa ženska v modri obleki in se živčno ozirala zdaj sem, zdaj tja, kakor bi se bala, da je ne bi kaj presenetilo. Bila je nizke rasti, a lepa, in obraz so ji krasile modre oči. Nič drugega ni bila kot služabnica iz sosednje vasi, ki je v taboru pomagala pri kuhi. A zdaj je bila na poti vse kam drugam, kot v osrednjo kuhinjo.

Močna roka jo je zagrabila in pritisnila k steni.
'Kaj pa imamo tukaj?'je rekel črnolasi vojak in se ji zarežal z vsemi svojimi rumenimi zobmi: 'Če to ni naša Aniša, ki tako rada hodi po taboru. Si končno spoznala, da sem pravi zate?'
'Nehaj!'mu je zagrozila in dvignila pest.
'Ker drugače bo kaj?'
'Povedala bom poveljniku tabora in dobil boš svoje.'
Namuznil se je: 'Oh, tega ne boš storila. Saj veš, da me hočeš.'
'Bebec!'
Izmuznila se mu je in zbežala. Obstal je; ni mu bilo, da bi se poganjal za njo in zaklical je: 'Te bom že še dobil!'in pri tem se je smejal. Za hip se je obrnila in mu poslala grd pogled, a takoj za tem se je že smejala, kajti ta človek jo je neskončno zabaval. Ni in ni izgubil upanja, pa če ga je že stokrat zavrnila.

Prišla je pred šotor na koncu tabora; za trenutek se je obotavljala, potem je le vstopila. Ni se več smejala, pač pa si je pozorno ogledovala notranjost. Po tleh so bile položene kože in ob strani je bil zaboj, na njem pa lok in tul s številnimi puščicami. Malo dlje je na tleh nemarno ležal meč in poleg njega nekaj oblačil. Na drugem kraju je stala mizic in na njo je bila postavljena majhna svetilka, ki je dajala medlo svetlobo. Ni bilo sledu o kakšnem človeku in počasi, začudeno je stopila naprej. 'Hm.'je pomislila: 'Je ni?'
Tedaj se je nekaj zganilo za njo in trenutek kasneje sta ji dve mehki, rjavi dlani zakrili oči in od zadaj je čutila njeno telo, kako se ji je priželo in čutila je njen dih na svojem vratu. 'Ah, torej si le tukaj.'je zavzdihnila, pol z veseljem, pol z neko čudno žalostjo.
'Aha.'je slišala. Izvila se ji je iz objema in stopila proč. Stala je tam, ona, Lavinia, in gledala jo je z velikimi, lačnimi rjavimi očmi, in v kotičku ustnic ji je igral poreden nasmešek. Bila je visoka, mnogo višja od nje. Dolge rjave roke in dolge rjave noge in črni kuštravi lasje, ki so ji padali na ramena. Približevala se ji je počasi in previdno, kot bi bila na lovu in še naprej jo je gledala kot prej.
'Prej sem se komaj izvila Tveru.'je rekla Aniša: 'Noče in noče razumeti, da ga nočem.' Trd nasmešek se ji je naselil na obraz in njene oči so motno strmele k izhodu iz šotora. 'Samo eno hoče.'je rekla: 'In nikoli mu ni dovolj.'
'Ja?'je rekla Lavinia in se ji še bolj približala.
'Jaz pa nisem takšna, zaslužim si več, kot da bi bila samo predmet v rokah močnejšega.'
Lavinia je bila že čisto blizu. Njena roka je spolzela na njen bok in je počasi iskala pot najprej čez hrbet in potem navzdol.
'Zaslužim si spoštovanje.'je rekla in Lavinia jo je pozorno gledala v oči, medtem ko so ji njeni prsti začeli odpenjati obleko. 'In toplino; ne samo za en dan ali nekaj noči ampak za vedno.'
'Moja ljuba Aniša, zaradi takšnih besed te imam tako rada.'je dahnila Lavinia in ji slekla obleko, potem pa se stisnila k njenemu golemu telesu.

Aniša je čutila njeno vroče, a hkrati tako hladno telo ob svojem. Njena koža je tako lepo dišala. Zaprla je oči in vdihnila ves njen vonj vase. To je storila vedno, da jo je potem ta isti vonj spremljal povsod. In ni mislila na vonj po olju s katerim je bila Lavinia naoljena. V mislih je imela vonj ljubezni, pripadnosti, enosti. V tistem trenutku bi jo najraje pahnila od sebe in stekla iz šotora v temno noč, mogoče celo raje v objem Tveru. Vendar tega ni bila sposobna storiti, četudi si je želela. Bila je kot vkopana, tam sredi šotora.

Lavinia ji je počasi, s konicami prstov podrsavala po roki in sočasno budno spremljala vsak svoj gib. Njene mehke blazinice so dajale občutek nežnega žameta, zaradi česar je Aniša vsa drgetala po telesu. Roka se je premikala vse višje, dokler se ni ustavila na njenem čvrstem vratu. Čutiti je bilo divji utrip srca in Lavinia se je zaradi tega zadovoljno namuznila. Razprla je prste, zaobjela z dlanjo vrat in položila nanj še drugo roko.

'Ko bi le sedaj stisnila močneje', je pomislila Aniša. 'Naj me reši muk in stiska tako dolgo, dokler ne bo iz mene izsesala še zadnjo kapljo življenja. Zakaj se me ne usmili in to stori.'

A Lavinia tega ni storila. Niti pomislila ni na to. S palcema se je pomaknila do njenih ustnic in jih začela počasi gladiti. Bile so majhne in polne majhnih brazdic in razpok, kar je bila posledica dela v kuhinjski vročini in zunanjega mraza. Lavinie to ni motilo. Oboževala je te ustnice, oboževala te razpoke, oboževala vsak njihov dotik s svojimi ustnicami. S kazalcem je podrsela po njenem nosu. Ta majhen, ljubek nos. Nato se ji je zazrla globoko v oči. Nedolžne modre oči, ki so ji slepo zaupale in jo gledale s tistim 'prosim ljubi me' pogledom. V njenih očeh je videla odsev svojih. Bile so hladne in izdajale lastno premoč nad njo. Z obraza ji je popravila pramen las in ji ga potisnila za uho. Z rokami ji je nato počasi zdrsela skozi lase in Aniša je pri tem pomaknila svojo glavo vznak in tiho zaječala od ugodja.

Lavinia jo je približala sebi in se s svojimi čutnimi ustnicami počasi zarila v njene. Aniša je zaprla oči in se prepustila plesu ustnic. Čutila je njeno sapo in imela občutek, kakor da z vsakim poljubom izsesava njeno dušo. Jezika sta se prepletala in si izmenjevala tekočino ljubezni. Lavinia jo je narahlo ugriznila v spodnji kot ustnice, jo nežno povlekla za sabo in spustila. Aniša je začutila rahlo, pekočo bolečino



Grabila je po njeni svileno mehki koži in želela si jo je, želela si jo je z vsem svojim bistvom. Vendar ni bilo več tako kot prvič, ni več čutila metuljev v trebuhu. Ne, čutila je neko nasičenost, odpor do te temne ženske pred seboj, in hkrati privlačnost. Ni si znala razložiti svojih čustev, niti si jih je hotela. Prepustila se je toku, da jo je odnesel kakor ga je bilo volja.
Lavinia jo je položila na tla in Aniša je še vedno mižala. 'Zelo te imam rada, da veš.'je bilo edino, kar je še rekla, potem se je dokončno prepustila nežnim rokam, ki so jo raziskovale, božale, se igrale, kot bi bilo prvič.


Ko se je Aniša naslednje jutro zbudila, jo je bolela glava. Ozrla se je k Laviniji, ki je mirno spala. Nobena skrb ni motila njenega spanca in Aniša bi si lahko prisegla, da se v sanjah smeji. Njej ni bilo do smeha. Kako je končala s to žensko? Mar ni vedela, da jo bo pustila, takoj ko se bo vojska premaknila, da jo bo pozabila in pustila samo? Da ji ni bilo nič za njo, da jo je samo lovila kot grdi Tver, le da je bila ženska, od katere si je obetala več topline, kot bi je dobila ob moškem?
Vstala je in se oblekla. Velikokrat je že stala tako ob njej in jo gledala. Velikokrat si je že obljubljala, da ne bo nikoli več prišla.
Stopila je do izhoda iz šotora in se še zadnjič ozrla. Potem je odšla.

------------Popravljeno 11.8. s Tejino pomočjo-----------------