Na drugo stran
Noge je namakala v potoček in prisluškovala njegovemu žuborenju. Veje zgoraj so ji delale senco. Gozd je bil v tem letnem času smaragdno zelene barve.
Strmela je v svoj odsev v vodi.
'Počasi teče čas.'
'Zakaj sem tako sama?'
'Kaj vedno naredim narobe?'
Stisnila je ustnice.
'Sovražim jih!'
Ampak, če bi lahko ubežala, potem mi ne bi bilo več mar za njih.'
V bližnjem vejevju je ptica zažvrgolela svojo pesem.
Le za hipec se je ozrla, potem je svoj pogled zopet usmerila v potok.
'Zelena dežela, koder ne prebivata strah in bolečina.'
'Tam bi mogoče lahko bila srečna.'
'Sama.'
Nagubala je čelo, njen obraz si je navzel nelepe poteze. Rjave oči so zrle v prazno, za njimi se je porajal drugačen svet poln misli. Zelena dežela, osamljeno drevo na griču, tanka srebrna črta reke v daljavi, bela hiška z vrtom in okoli nje bela ograja. Na nebu vroče sonce.
'Na drugo stran.'
'Proč od tukaj.'
'Skozi vodo?'
Z rokama si je podprla obraz. Zaprla je oči.
'Mar to boli, če se utapljaš?'
'Voda, ki vdira v pljuča.'
'Želja po zraku.'
Voda, voda jo je obdajala, vse okoli je bila, nesla jo je proč, tja, na morje, telo brez življenja.
Odprla je oči. Potem je vstala.
'Strah me je živeti in strah me je umreti. Ampak nekaj moram izbrati.'
'Izbrala bom upanje.'
Po reki je neslo truplo bledega dekleta. Nič več misli, nič več strahov, nič več življenja. Toda njeno upanje, se je njeno upanje uresničilo?
Strmela je v svoj odsev v vodi.
'Počasi teče čas.'
'Zakaj sem tako sama?'
'Kaj vedno naredim narobe?'
Stisnila je ustnice.
'Sovražim jih!'
Ampak, če bi lahko ubežala, potem mi ne bi bilo več mar za njih.'
V bližnjem vejevju je ptica zažvrgolela svojo pesem.
Le za hipec se je ozrla, potem je svoj pogled zopet usmerila v potok.
'Zelena dežela, koder ne prebivata strah in bolečina.'
'Tam bi mogoče lahko bila srečna.'
'Sama.'
Nagubala je čelo, njen obraz si je navzel nelepe poteze. Rjave oči so zrle v prazno, za njimi se je porajal drugačen svet poln misli. Zelena dežela, osamljeno drevo na griču, tanka srebrna črta reke v daljavi, bela hiška z vrtom in okoli nje bela ograja. Na nebu vroče sonce.
'Na drugo stran.'
'Proč od tukaj.'
'Skozi vodo?'
Z rokama si je podprla obraz. Zaprla je oči.
'Mar to boli, če se utapljaš?'
'Voda, ki vdira v pljuča.'
'Želja po zraku.'
Voda, voda jo je obdajala, vse okoli je bila, nesla jo je proč, tja, na morje, telo brez življenja.
Odprla je oči. Potem je vstala.
'Strah me je živeti in strah me je umreti. Ampak nekaj moram izbrati.'
'Izbrala bom upanje.'
Po reki je neslo truplo bledega dekleta. Nič več misli, nič več strahov, nič več življenja. Toda njeno upanje, se je njeno upanje uresničilo?
posted by jin at 2:48 PM
3 Comments:
Ta je pa čisto po mojem okusu. Mogoče je mišljena kot fantazijska zgodba, vendar je mene spomnila na dela, ki jih piše Paulo Coelho (upam, da ti to ni žalitev).
Všeč mi je, ker se na koncu postavi vprašanje, ki te sili v razmišljanje. No, vsaj mene.
Hm, od Paula Coelha sem do zdaj prebral samo eno knjigo. Na polici imam še 'Veronika se odloči umreti.'
Ne vem no, po eni strani je njegov slog strašno privlačen, o čemer priča tudi njegov uspeh, po drugi strani pa je zelo preprost. Kritiki v Braziliji so ga raztrgali (mi je enkrat pisala ena moja penpalica iz Ria).
Meni je pri njem ravno ta preprosti slog všeč, kar pa ne pomeni, da piše preproste knjige.
Njegova dela mene nikoli ne pustijo hladno in vedno sili v neka razmišljanja :).
Post a Comment
<< Home