Temna senca

Medla luč je osvetljevala sobo. Sedem mož je sedelo za okroglo mizo in molčalo. Pred sabo so imeli polne vrče piva, a nobeden ni pil. Napetost se je zavlekla med njih in vsak se je oklepal ročaja svojega meča. V kaminu je počasi dogoreval ogenj.
Bila je majhna ta soba v kateri so bili; imela je le ena vrata, ki so bila zdaj zapahnjena, in okno, ki je bilo zabito z deskami, da nihče ne bi mogel noter. Zunaj je vladala noč, tako da se niti skozi redke špranje ni mogla prebiti dnevna svetloba in bolj osvetliti temačne obraze sedmih mož.
V njihovih obrazih je bila zapisana zaskrbljenost, in hkrati neka surovost. Bili so morilci, njihove oči so to izdajale in njihovi ožiljki so to potrjevali. Bili so ovešeni z raznovrstnim orožjem, orodjem njihovega posla. Vsak je imel meč in nekaj nožev, nekateri so imeli loke in sekire in kopja. Ovešeni so bili v zamazane cote in vsi po vrsti so bili bradati in neumiti.
Vsak med njimi jih je ubil že nešteto in mnogi so zakrivili posilstva in požige. Bili so možje brez milosti in brez sočutja.
Toda, vseeno so poznali strah. Strah pred temno senco.
Ljudje so pravili, da temna senca ni človek, da je senca, ki se poraja po temnih kotih in kaznuje zle ljudi. Da prihaja ponoči, da je nihče nikoli ne vidi, dokler ni prepozno, da je nepremagljiva.
Nekaj je zaškripalo nad njimi in vsi so se zdrznili, toda premaknili se niso. Le prestrašeno so se spogledali. Potem je vse šlo hitro, hitreje, kot so sploh kdaj pričakovali, da bo prišla kazen za njihova dejanja.
Strop nad njimi se je vdrl in črna senca, človek ves odet v črn plašč in z masko na obrazu, je švignil med njih in za kratek trenutek so videl blisk ostrine meča in kri je poškropila steno. Enemu je odletela glava.
Skočili so na noge in pograbili vsak svoje orožje. Eden je menil, da je bolje, če proti temu nasprotniku uporabi sekiro in pograbil je ogromno orožje in z njim zasekal proti senci, ki je švignila mimo njega in pristala na mizi, okoli katere so še malo prej sedeli. Zgrešil je in razpolovil je mizo, ki se je s truščem razletela. Senca je švignila in iz roke ji je zletel kratek nož, ki je enemu končal v vratu, da se je z grgrajočim glasom in tresočimi rokami pograbil za rano; a pomagalo mu ni nič več. Kmalu je bil le še negibno telo na tleh
Drugi se na to niso ozirali: Vsakemu je bila prva misel lastno preživetje in v svojih srcih niso imeli prostora za druge ljudi, da bi jih obžalovali in z njimi še sočustvovali.
Sekali so po temnem nasprotniku, medtem pa je ogenj v kaminu dogoreval. Bilo je, kakor bi se mačka igrala z mišmi. Zopet je švignil bridek meč in zopet je po tleh padlo obglavljeno telo. Preostale štiri je popadla blaznost zaradi velike jeze in popolne nemoči. Kakorkoli so se že trudili, svojega nasprotnika niso mogli doseči.
Eden je zarukal kot ranjen bik in se vrgel proti senci, trenutek zatem ga je ostri meč bliskovito prepolovil na dva dela, da se mu je črevesje razsulo po tleh. Drugi trije so do konca poblazneli in hoteli so čim prej pobegniti.
Dva sta padla še preden sta prišla do vrat, tretji se je prebil ven na hodnik, a tam ga je zadel nož in ga pribil na steno. Potem ga je močna sila odtrgala od stene in vrgla po tleh. Temna senca je nepremično stala pred njim.
Potem si je snela svojo masko.
'TI? TI?'je zavpil mož na tleh: 'Ampak ti si mrtva! Ubil sem te! Vrgel sem te v reko! Zakaj nisi crknila?!'
Dolgi rjavi lasje so ženski padli po ramenih. Strmela je vanj s trdimi očmi, a v kotičku ustnic se ji je porajal zaničljiv nasmešek.
'Nisi dobro opravil, teslo.'je rekla: 'Ko si me posilil, bi me moral prav ubiti. Reka me ni vzela in ko sem prišla nazaj, sem postala stokrat močnejša. In kako sem le čakala ta dan. Oh, kakšno veselje bom imela s tabo.'
'Kaj mi boš naredila, prekleta kurba?!'je zavpil mož. Glas se mu je tresel, bal se je, toda hkrati je strašno sovražil. Bila je nekoč njegova žrtev, telo brez moči, zdaj pa je bila pred njim in mu grozila. Želel si jo je še stokrat posiliti in jo prav počasi zaklati, da mu nikoli več ne bi mogla groziti.
'Ti si mala nedolžna kurbica in ubil te bom!'je rekel, kakor se ne bi zavedal položaja v katerem se je znašel.
'Klati?'se je nasmehnila ona: 'Ja, to se mi zdi dobra zamisel. Počasi, vso noč, ti bom pri živem telesu odirala kožo. Ne bo to zabavno? In tvoje očke, jih boš kaj pogrešal? In jezik? Sploh ne vem, kje začeti.'

Tisto noč so se v temo še dolgo slišali pretresljivi kriki. Ponehali so šele tik pred jutrom. Mnogi so jih slišali, toda nihče si ni upal približati hiši, v kateri so vedeli, da živijo hudodelci. Širile pa so se tudi govorice o strašni temni senci, ki kaznuje vse zlo, in te ni hotel nihče srečati.