Ani

Tema se je zgostila, svet je postal mračen kraj, zvezde niso svetile. Razen ene, v njegovem srcu, ki je svetila močno kakor zmerom. Veter je zibal krošnje in šumel čez svet. Cesta spredaj je bila zmeraj ravna in ni se mogel izgubiti. Šel je naprej, zmerom naprej. Tu in tam je pobožal ročaj svojega meča. Ti si moj edini prijatelj, je pomislil. Moč ,to je vse kar človek ima. Moč, zavarovati sebe, moč doseči, kar hočeš. Meč je samo sredstvo za doseganje moči.

Spredaj se je nekaj zganilo, senca je švignila čez cesto in se skrila za deblo. Poznal je to senco, poznal jih je vse, ker bilo jih je več in prihajale so na svet v njegovih temnih časih, kadar je sonce slabše svetilo in je bil mesec le medla svetilka in se je v človeška srca naselilo zlo.
Čudno, je pomislil. Te sence so same toliko trpele, pa vseeno niso znale najti usmiljena za druge.

Ni še potegnil meča, šel je naprej, kakor ne bi opazil. Bližal se je. Potem so švignile, one, ženske z obrazi spačenimi od bolečine. Vse so naredile narobe. Nikoli niso znale ljubiti, nikoli dati svoje topline drugim, živele so v iluzijah o popolnosti in ko te niso dosegle, polne napuha in ponosa, so zavračale in uničevale in puščale umirati, toda s tem so propadale tudi same, da so bile le še pošastne kreature, ki jih nihče ni hotel videti.

V kratkih trenutkih med tem ko so se pojavile in med tem, ko se je zalesketal njegov meč, je videl njihove obraze, njihovo strašno sovraštvo in obžalovanje. Potegnil je in kri je poškropila cesto. Ni jih bilo več.

Bilo mu je žal za njih, toda vedel je, da bi izkazovanje usmiljenja pomenilo njegovo uničenje. Cesta pa je bila še dolga in tema se je vedno bolj gostila, da je še komaj prepoznaval svet okoli sebe. Le zvezda v njegovem srcu je svetila kakor poprej.