Sem pa res razočaran

Eto, napisal sem že 36 pravljic (OK, nekatere so pripovedke), nekaj jih sploh ne bo šlo v mojo knjižico, imam še kar nekaj zamisli in še niti približno ne mislim nehati (ko bom končal s trenutnim delom, bom začel pisati naslednje) in z veseljem bi se udeležil naslednjega natečaja:

Od avtorjev pričakujemo (razpisni pogoji): - da je celotna pravljica napisana na A4 formatu (do 1600 besed); - besedilo naj bo tipkano; - pravljica mora biti v „literarni obliki“ in napisana v slovenskem jeziku;
- pravljica mora biti razumljiva za otroke do 10. leta starosti;
- avtor pravljice ne sme biti starejši od 26 let;
- pravljica mora biti last avtorja;
- avtorji sodelujejo izključno s predhodno neobjavljenimi besedili;
- avtorjem se pravljic po končanem natečaju ne vrača, le-te postanejo last Društva ŠMOCL, kar pomeni, da lahko pravljice objavi v knjigi, na spletni strani in v ŠMOCL-ovih občilih;
- pravljic ni mogoče spreminjati ali zamenjati po tem, ko so bile oddane; Dela, ki ne bodo v okviru zgoraj navedenih pogojev bomo izločili iz natečaja.

Aha, jaz sem star 27 let. Ko bo natečaj končan, še nekaj mesecev več. In tako ne bom mogel sodelovati. Na žalost. Ker, z veseljem bi se potrudil. Oziroma, pravljico, ki bi zadostovala tem kriterijem bom napisal, pa bo ostala pač pri meni. Po pravici povedano niti ne vem, kako naj bi se lotil pisanja pravljice za tako mlade otroke, ker so moje do zdaj bolj za starejše, fantasy bralce. Ampak bi že šlo. No, napisal bom že, ni kaj.
Škoda da ni več natečajev, dajo mi nek zalet, neko vzpodbudo, da se potrudim e celo bolj, kot bi se sicer. Sicer pa, do konca tega leta bodo moje pravljice in pripovedke gotovo končane in potem bo napočil oni trenutek resnice, ko bom moral začeti iskati založbo. Malo več upanja imam sedaj, ko vem, da bo enkrat v začetku naslednjega leta skupaj s še 16 drugimi objavljena moja Čarovnica.

Za Nadjo z ljubeznijo

Nisem vedel kam naj dam, pa sem preprosto dal sem.

Pismo leži sredi razvalin. Po straneh je malo ožgano, drugače pa še dobro berljivo:

'Draga Nadja,
Končno smo prispeli. Strah me je. Tukaj smo, vidimo jih čez širno polje; njihove tanke s črnimi križi, in strah me je bolj kot kdaj prej v življenju. Nisem edini, vse nas je strah, ampak to moramo storiti. Za nami ni več obrambe, če mi pademo, bodo prodrli v mesto, v to deželo razvalin. Poveljniki so nam rekli, da tega ne smemo dopustiti.

Bitka bo kmalu. Pišem ti to pismo tu, na tanku. Se spomniš tistega dne, ko so cvetele jablane? Nebo je bilo neskončno in na njem ni bilo oblačka. Bila si tako lepa, moja Nadja. Tvoji črni lasje in tvoja bela koža in tvoje velike oči in rekla si mi, da me ljubiš in me boš vedno ljubila. Zdaj se spominjam tistih trenutkov. Tukaj, sredi ruševin, se spominjam.

Vanja tudi piše. Saj se spomniš Vanje? Rdečelasi dolgin, ki je večkrat zahajal k tvoji sestri? Kje je že tisto. In Pjotr, on popravlja nekaj na tanku, na naši ljubi Katjuši. Ja, poimenovali smo naš tank Katjuša. Ima veliko rdečo zvezdo, prav lep je, oziroma, moram ji reči ona. Upam, da nas bo varovala s svojim oklepom. Zmagati moramo, preživeti moramo dan, in če ne

Če umrem, Nadja. Oh, kako je to težko. Od začetka sem ti hotel to pisati, pa nisem mogel. Zdaj pa ta slutnja. Nadja, če umrem, če se nikoli več ne vrnem, če te nikoli več ne bom mogel gledati v tvoje velike oči, vzemi drugega! Ljubi drugega Nadja, najdi nekoga, ki te bo imel tako rad kot jaz. Ne morem prenesti misli, da bi bila ti žalostna, da bi bila sama na tem svetu, sama pod neskončnim nebom, sama sredi neskončne stepe.

Nadja, ti veš kako te ljubim. Ko bo prišel tisti usodni trenutek, se bom boril zate. Ne bo me strah, ne bom trepetal pred smrtjo, dal bom vse od sebe, da boš lahko ponosna name, da bodo vsi lahko ponosni name.

Nadja, jaz te ljubim.'

Temen komisar se sklanja nad svoj dnevnik in piše ob slabi luči, ki jo daje na pol dogorela sveča:

'Napad se je začel ob zori. Nemška tankovska kolona je udarila po severni smeri in se spopadla z našimi branilci. Bilo je nekaj zmede, potem smo se uredili. Koljonin je potegnil vso centralno obrambo na sever. Začel se je boj in imeli smo velike izgube. V nekem trenutku so njihovi tanki popolnoma prebili našo obrambo. V ruševinah mesta je ostal samo en naš tank.

Tank, ki je imel na boku veliko rdečo zvezdo in so ga njegovi vojaki poimenovali Katjuša. Poznal sem posadko: Voronin, Krušev in Bjat. Dobri mladi vojaki. Še včeraj sem jih videl, ko sem šel na ogled naših položajev. In zdaj jih ni več.

Nemci so imeli popolno premoč. Dvanajst tankov na enega. Bili so brez možnosti. A kako so se borili. Streljali so do zadnjega. Uničili so tri njihove tanke. Niso jim mogli do živega. Potem jim je zmanjkalo streliva in, ne vem kaj so tedaj razmišljali, ampak udarili so kar naprej, zaleteli so se v prvi tank, ki jim je prišel naproti. Razneslo jih je. Vrli fantje. Mrtvi.
Koliko jih je že izginilo v tej vojni. V teh množicah pozabljam na njihova imena. Voronin, Krušev in Bjat. Koliko je bilo še drugih.

Včasih mi postane slabo ob vseh teh smrtih. A drugače ne moremo, ne moremo samo leči in umreti pod navalom fašističnih hord.'

V svetli sobici sedi mlado dekle, nekaj nad dvajset let. Črni lasje ji padajo na modro obleko. Obraz ima nenaravno bled. Piše pismo:

'Draga Irina,
Ne vem kaj ti naj napišem. Tako mi je, kakor bi izjokala vse solze. Ne morem več jokati. Sama sem.

Prebiram njegova pisma, vase srkam vsako njegovo besedo, spominjam se, žalujem in včasih, priznam, včasih si mislim, da vse sploh ni res, da bom nekega dne stala pri vrtnih vratih in ga bom videla prihajati: šel si bo z roko v svoje pšenične lase in smejal se mi bo in padla mu bom v objem in jokala bom in on mi bo rekel: 'Norica, kako si lahko mislila, da sem umrl.'

Tako lepo je sanjati. Ko pa je sanj konec, to tako boli, Irina, tega ne moreš razumeti, zdi se mi, da mi bo v prsih raztrgalo srce.

Življenje gre dalje in ne vem, ali ni to še bolj strašno, kot da je padel. To, da gre naprej, da moram živeti brez njega, da moram skrbeti za druge stvari, to je grozno. Minevanje je strašno.'