Začetek Rdeče knjige

O nastanku sveta
Bila je neskončna, brezmejna in brezčasna črnina. V njej ni bilo ne zvezd ne zemlje ne vode ne zraka ne ognja, pač pa je v črnini živel vseprisotni duh: to je bil duh črnine.
Duh črnine je spal. Nič se ni premaknilo, nobenega gibanja ni bilo, le brezmejna črnina. Potem se je duh črnine zbudil v temo. Vse se je premaknilo. Tam, koder se je črnina odmaknila, je nastala svetloba in duhu črnine je bila všeč. Zato je ustvaril zvezde in bilo jih je neskončno število. Ustvaril pa jih je s svojim pogledom: kamor je namreč pogledal je že bila zvezda.
Tedaj je duh črnine postal Bog, kajti ustvarjal je. Imenoval pa se je zvezdni Bog.
Zvezde so se začele premikati in nastal je čas. In vse gibanje, prihajanje in odhajanje je bilo kakor najlepša glasba in zvezdni Bog je bil zadovoljen in dolgo je užival v ustvarjenem.
Toda čez mnogo časa, ki si njegove dolžine človek ne more predstavljati, si je Bog mislil: Sam sem, prostor je pa tako prazen, ker tudi če je veliko zvezd, so te mrtve in razen lepe glasbe mi ne dajejo več veselja. Tedaj je Bog ustvaril zemljo, velike dele prekril z morjem, jo obdal z oblaki in razposlal svoje vetrove. Videl je, da je lepo, a da bi moglo biti še lepše. Ustvaril je zato gore in doline, naselil zemljo z rastlinami vseh vrst in z živalmi vseh vrst. Tudi to je bilo lepo in dolgo je bil zadovoljen z ustvarjenim.
Ker pa je hotel, da bi svet naseljevala njemu podobna bitja, ki bi mogla tako kot on misliti, se veseliti in žalovati, kakor bi bilo potrebno, je ustvaril vile in enoroge in z njimi je naselil svet. Z njimi se je mogel pogovarjati in bila so mu zelo ljuba bitja.

Toda zvezdni Bog je bil utrujen od dela in hotel je zopet spati. Da pa bi njegov ustvarjen svet živel naprej, je ustvaril skrbnike. To so bili manjši bogovi, tisti, ki še danes skrbijo za svet.

Stvarjenje skrbniških bogov

Najprej je ustvaril boga groma, da bi skrbel za nebo in oblake in vetrove in bi načeloval drugim bogovom. In temu je bilo ime Vihr, imel pa je še ime Grom.
Potem je ustvaril boginjo življenja, da bi skrbela za rastlinje in za živali in za vsako živo bitje, sploh pa za enoroge in vile, ki jih je nadvse ljubil in tej je dal ime Živa, imenovala pa se je še zelena boginja.
Kot tretjega je ustvaril nebeškega kovača, da bi poskrbel za tisto, kar je nad oblaki in da bi zgradil domovanje bogovom in bi pomagal živim bitjem pri delu. To je bil Kors, ali nebeški kovač.
Ker pa je videl zvezdni bog, da je še veliko podzemlje prazno, je ustvaril temnega boga, ki bi skrbel za naravni konec vsake stvari, ki se imenuje smrt. Tako je ustvaril boga zime in podzemlja in smrti in bilo mu je ime Rog. Toda na začetku smrti še ni bilo in Rog še ni vedel za svoje poslanstvo. Zvezdni Bog pa, on je vedel.
To so bili skrbniški bogovi in njim je podelil moč ustvarjanja drugih, nižjih bogov. Ko je vse to storil, je videl, da je dobro, in utrujeno je zaspal.

Stvarjenje sonca in meseca
Na začetku je bila tema, kajti sonca in meseca še ni bilo in edina luč je bila od zvezd. Bogovi Vihr, Živa, Kors in Rog so živeli na zvezdni cesti na nebu, od koder bi lahko videli svet spodaj, če ne bi bilo tako temno. Tako temno je bilo, da so še sami sebe komaj prepoznavali, kajti niso imeli nobene luči, ker še ta ni bila ustvarjena.
Zato je Vihr rekel Korsu: 'Ta svet je vse preveč mračen in nič mi ne ugaja. Niti svojih stopal ne vidim, tebe pa sploh ne. Naredi veliko svetlobo pod zvezdno cesto, da bo osvetlila vse stvarstvo. Zemljo bo osvetljevalo od zgoraj, nas pa od spodaj in vsi bomo zadovoljni.'
Tedaj je Kors šel in s svojimi mislimi ustvaril bledo svetlobo in jo ujel v veliko srebrno kroglo z nevidnimi krili, ki jo je poprej skoval, da je lahko letala okoli zemlje pod zvezdno cesto. To je bil Mesec.
Vendar je ta vse premalo osvetljeval, dasi je Rogu zelo ugajal. Vihr pa ni bil nič zadovoljen in je rekel 'Temu ti praviš svetloba? Za nič drugega ni dober ta tvoj Mesec, kot da sem spoznal, da imam brado in da te zdaj vidim. Zemljo pa vidim le malo. Pojdi in ustvari močnejšo svetlobo, ki bo vredna tega imena.'
Kors je šel in z mislimi je ustvaril še mnogo močnejšo svetlobo in ujel jo je v veliko zlato kroglo z nevidnimi krili in poslal jo je na pot nad zemljo in pod zvezdno cesto. Ker pa mu je bil mesec všeč, je sonce poslal po drugi poti, da se ne bi srečevala, razen včasih.
Tako sta bila ustvarjena Mesec in Sonce in na svet je prišla močna svetloba.
Tedaj so se bogovi končno dobro videli med seboj: Vihr je bil orjak z dolgo rjavo brado in črnimi očmi. Živa je bila prečudovita ženska z dolgimi zelenimi lasmi. Kors je bil prečudovit, a močan mladenič. Rog pa je bil temen bog z rogovi na glavi.

Za Tejo

Večer se je spustil nad veliki vojaški tabor poln belih šotorov in na vzhodu so se prižgale prve zvezde. Tukaj je taborila velika vojska, ki pa se zdaj že nekaj časa ni nikamor premaknila, in bili so prepuščeni samim sebi, da so si krajšali čas kakor jim je bilo po volji.
Po široki stezi, ki je vodila počez čez tabor, je hitela svetlolasa ženska v modri obleki in se živčno ozirala zdaj sem, zdaj tja, kakor bi se bala, da je ne bi kaj presenetilo. Bila je nizke rasti, a lepa, in obraz so ji krasile modre oči. Nič drugega ni bila kot služabnica iz sosednje vasi, ki je v taboru pomagala pri kuhi. A zdaj je bila na poti vse kam drugam, kot v osrednjo kuhinjo.

Močna roka jo je zagrabila in pritisnila k steni.
'Kaj pa imamo tukaj?'je rekel črnolasi vojak in se ji zarežal z vsemi svojimi rumenimi zobmi: 'Če to ni naša Aniša, ki tako rada hodi po taboru. Si končno spoznala, da sem pravi zate?'
'Nehaj!'mu je zagrozila in dvignila pest.
'Ker drugače bo kaj?'
'Povedala bom poveljniku tabora in dobil boš svoje.'
Namuznil se je: 'Oh, tega ne boš storila. Saj veš, da me hočeš.'
'Bebec!'
Izmuznila se mu je in zbežala. Obstal je; ni mu bilo, da bi se poganjal za njo in zaklical je: 'Te bom že še dobil!'in pri tem se je smejal. Za hip se je obrnila in mu poslala grd pogled, a takoj za tem se je že smejala, kajti ta človek jo je neskončno zabaval. Ni in ni izgubil upanja, pa če ga je že stokrat zavrnila.

Prišla je pred šotor na koncu tabora; za trenutek se je obotavljala, potem je le vstopila. Ni se več smejala, pač pa si je pozorno ogledovala notranjost. Po tleh so bile položene kože in ob strani je bil zaboj, na njem pa lok in tul s številnimi puščicami. Malo dlje je na tleh nemarno ležal meč in poleg njega nekaj oblačil. Na drugem kraju je stala mizic in na njo je bila postavljena majhna svetilka, ki je dajala medlo svetlobo. Ni bilo sledu o kakšnem človeku in počasi, začudeno je stopila naprej. 'Hm.'je pomislila: 'Je ni?'
Tedaj se je nekaj zganilo za njo in trenutek kasneje sta ji dve mehki, rjavi dlani zakrili oči in od zadaj je čutila njeno telo, kako se ji je priželo in čutila je njen dih na svojem vratu. 'Ah, torej si le tukaj.'je zavzdihnila, pol z veseljem, pol z neko čudno žalostjo.
'Aha.'je slišala. Izvila se ji je iz objema in stopila proč. Stala je tam, ona, Lavinia, in gledala jo je z velikimi, lačnimi rjavimi očmi, in v kotičku ustnic ji je igral poreden nasmešek. Bila je visoka, mnogo višja od nje. Dolge rjave roke in dolge rjave noge in črni kuštravi lasje, ki so ji padali na ramena. Približevala se ji je počasi in previdno, kot bi bila na lovu in še naprej jo je gledala kot prej.
'Prej sem se komaj izvila Tveru.'je rekla Aniša: 'Noče in noče razumeti, da ga nočem.' Trd nasmešek se ji je naselil na obraz in njene oči so motno strmele k izhodu iz šotora. 'Samo eno hoče.'je rekla: 'In nikoli mu ni dovolj.'
'Ja?'je rekla Lavinia in se ji še bolj približala.
'Jaz pa nisem takšna, zaslužim si več, kot da bi bila samo predmet v rokah močnejšega.'
Lavinia je bila že čisto blizu. Njena roka je spolzela na njen bok in je počasi iskala pot najprej čez hrbet in potem navzdol.
'Zaslužim si spoštovanje.'je rekla in Lavinia jo je pozorno gledala v oči, medtem ko so ji njeni prsti začeli odpenjati obleko. 'In toplino; ne samo za en dan ali nekaj noči ampak za vedno.'
'Moja ljuba Aniša, zaradi takšnih besed te imam tako rada.'je dahnila Lavinia in ji slekla obleko, potem pa se stisnila k njenemu golemu telesu.

Aniša je čutila njeno vroče, a hkrati tako hladno telo ob svojem. Njena koža je tako lepo dišala. Zaprla je oči in vdihnila ves njen vonj vase. To je storila vedno, da jo je potem ta isti vonj spremljal povsod. In ni mislila na vonj po olju s katerim je bila Lavinia naoljena. V mislih je imela vonj ljubezni, pripadnosti, enosti. V tistem trenutku bi jo najraje pahnila od sebe in stekla iz šotora v temno noč, mogoče celo raje v objem Tveru. Vendar tega ni bila sposobna storiti, četudi si je želela. Bila je kot vkopana, tam sredi šotora.

Lavinia ji je počasi, s konicami prstov podrsavala po roki in sočasno budno spremljala vsak svoj gib. Njene mehke blazinice so dajale občutek nežnega žameta, zaradi česar je Aniša vsa drgetala po telesu. Roka se je premikala vse višje, dokler se ni ustavila na njenem čvrstem vratu. Čutiti je bilo divji utrip srca in Lavinia se je zaradi tega zadovoljno namuznila. Razprla je prste, zaobjela z dlanjo vrat in položila nanj še drugo roko.

'Ko bi le sedaj stisnila močneje', je pomislila Aniša. 'Naj me reši muk in stiska tako dolgo, dokler ne bo iz mene izsesala še zadnjo kapljo življenja. Zakaj se me ne usmili in to stori.'

A Lavinia tega ni storila. Niti pomislila ni na to. S palcema se je pomaknila do njenih ustnic in jih začela počasi gladiti. Bile so majhne in polne majhnih brazdic in razpok, kar je bila posledica dela v kuhinjski vročini in zunanjega mraza. Lavinie to ni motilo. Oboževala je te ustnice, oboževala te razpoke, oboževala vsak njihov dotik s svojimi ustnicami. S kazalcem je podrsela po njenem nosu. Ta majhen, ljubek nos. Nato se ji je zazrla globoko v oči. Nedolžne modre oči, ki so ji slepo zaupale in jo gledale s tistim 'prosim ljubi me' pogledom. V njenih očeh je videla odsev svojih. Bile so hladne in izdajale lastno premoč nad njo. Z obraza ji je popravila pramen las in ji ga potisnila za uho. Z rokami ji je nato počasi zdrsela skozi lase in Aniša je pri tem pomaknila svojo glavo vznak in tiho zaječala od ugodja.

Lavinia jo je približala sebi in se s svojimi čutnimi ustnicami počasi zarila v njene. Aniša je zaprla oči in se prepustila plesu ustnic. Čutila je njeno sapo in imela občutek, kakor da z vsakim poljubom izsesava njeno dušo. Jezika sta se prepletala in si izmenjevala tekočino ljubezni. Lavinia jo je narahlo ugriznila v spodnji kot ustnice, jo nežno povlekla za sabo in spustila. Aniša je začutila rahlo, pekočo bolečino



Grabila je po njeni svileno mehki koži in želela si jo je, želela si jo je z vsem svojim bistvom. Vendar ni bilo več tako kot prvič, ni več čutila metuljev v trebuhu. Ne, čutila je neko nasičenost, odpor do te temne ženske pred seboj, in hkrati privlačnost. Ni si znala razložiti svojih čustev, niti si jih je hotela. Prepustila se je toku, da jo je odnesel kakor ga je bilo volja.
Lavinia jo je položila na tla in Aniša je še vedno mižala. 'Zelo te imam rada, da veš.'je bilo edino, kar je še rekla, potem se je dokončno prepustila nežnim rokam, ki so jo raziskovale, božale, se igrale, kot bi bilo prvič.


Ko se je Aniša naslednje jutro zbudila, jo je bolela glava. Ozrla se je k Laviniji, ki je mirno spala. Nobena skrb ni motila njenega spanca in Aniša bi si lahko prisegla, da se v sanjah smeji. Njej ni bilo do smeha. Kako je končala s to žensko? Mar ni vedela, da jo bo pustila, takoj ko se bo vojska premaknila, da jo bo pozabila in pustila samo? Da ji ni bilo nič za njo, da jo je samo lovila kot grdi Tver, le da je bila ženska, od katere si je obetala več topline, kot bi je dobila ob moškem?
Vstala je in se oblekla. Velikokrat je že stala tako ob njej in jo gledala. Velikokrat si je že obljubljala, da ne bo nikoli več prišla.
Stopila je do izhoda iz šotora in se še zadnjič ozrla. Potem je odšla.

------------Popravljeno 11.8. s Tejino pomočjo-----------------

Na stražnem stolpu

Stal je na stražnem stolpu in si ogledoval deželo proti zahodu s svojimi ostrimi, sivimi očmi. V tem meglenem jutru je bil bolj podoben nepremičnemu kipu kakšnega starodavnega kralja, kot človeku sedanjosti, in drugi si ga niso upali motiti s svojo prisotnostjo, zato so se ogibali stražnega stolpa in so si spodaj tiho šepetali novice.
Nekaj ga je vznemirilo, da si je dlan ponesel k obrazu in se prijel za kratko brado. Potem se je obrnil in zazrl dol na trdnjavo. Vsi, ki so ga prej skrivaj opazovali, so si hitro našli kakšnega opravka, da jih ne bi videl nedejavne.
Takšna je bila moč poveljnika Alnela, in strahospoštovanje, ki so ga njegovi vojaki čutili do njega je bilo veliko. Ni ga bilo, ki bi si mu upal ugovarjati. No, bil je eden, ki mu v vsej trdnjavi ni bil podložen in ki si ga je dovolil celo imenovati za prijatelja in je tako z njim tudi govoril. To je bil škrat Krnik.
Ta je stopil iz svoje lesene hišice, ki so mu jo namenili za začasno domovanje, se naužil meglenega jutranjega zraka in se zazrl gor v Alnela. Njune oči so se srečale in nista mogla drugače, kot da jima je na obrazih zaigral nasmešek. Nekaj je bilo na škratu, da je kljub svoji surovosti in nevzgojenosti v vseh sprožal veselje in smeh.
Škrat je stekel k stolpu in gor po lestvi in takoj je bil na vrhu.
'Predolgo spiš, moj dragi škrat.'mu je rekel Alnel: 'Sonce se je že zdavnaj dvignilo, čeprav ga skozi meglo ne moreš videti.'
'Ah, spal bom tako dolgo, kot mi bo všeč.'je zagodrnjal škrat, potem pa vprašal: 'In ti? Si videl kaj novega na oni strani? Se sploh da kaj videti v tej megli?'
Oba sta svoja pogleda usmerila proti zahodu.
'Videl sem nekaj kar mi ni všeč.'je rekel Alnel: 'Niti megla mi tega ni prikrila. Spodaj, pri reki Komarščici sem za kratek čas videl dva konjenika, kako sta se ozirala sem gor. Izvidnika, prav gotovo. Prepričan sem, da se sovražnik premika.'
'Meni je tudi to dobro.'je rekel škrat: 'Bo vsaj nekaj dela zame in za mojo sekiro.'
'Veseli me, da si zadovoljen.'je rekel Alnel: 'Toda, na žalost je v trdnjavi premalo mož, da bi jo lahko ubranili pred silo, ki jo sovražnik lahko pošlje nad nas. Bojim se, da bo to oporišče padlo, če kmalu ne dobimo okrepitev. Vsaj sto lokostrelcev bi še potrebovali in bili bi povsem varni.'
Škrat je nagrbančil svoje čelo: 'In Vetroslav? Je kaj novic?'
'Nič.'je odvrnil Alnel: 'Kakor da bi se pogreznili v zemljo.' Potem je zamišljeno dodal: 'Mogoče so padli v zasedo in so zdaj že vsi mrtvi.'
'Da, mogoče je tako.'je rekel škrat: 'Po drugi strani pa je tudi mogoče, da se je njegov pohod zapletel; mogoče je njegova vojska naletela na sovražnika in ga porazila in se zdaj že vrača v zmagoslavju.'
'Domišljije ti ne manjka, moj prijatelj.'je rekel Alnel: 'Toda, kako bi naj njegovih nekaj sto mož porazilo sovražnikove sile? Ne, to ni mogoče. Upam le, da so se izognili vsem pastem in da bodo prišli na pomoč. Potrebujemo vsakega moža.'

Tedaj se je oglasil rog in oba sta se ozrla proti zahodu. Obmolknila sta. Rog se je oglasil še enkrat. Kakor bi kdo dreznil v mravljišče, tako je oživela trdnjava. Vojaki so se začeli sipati iz hišk in šotorov gor na obzidje in na stražne stolpe, da bi videli kdo prihaja. V njihovih srcih je bil strah, da je končno napočil dan, ko se bodo morali zoperstaviti sovražni premoči.
Alnel in Krnik sta še naprej zrla proti zahodu, v meglo in nista govorila; le svojega orožja sta se vedno bolj oklepala. Krnik je dvignil svojo sekiro in Alnel je držal za ročaj svojega meča.
'Tam!'je končno skoraj vzkliknil škrat in s svojo debelo roko pokazal na obrise, ki so prihajali iz megle.
Alnel je povlekel meč in si pokimal: 'Zdaj ni več važno, kod hodi Vetroslav. Itak je prepozno. Sami bomo morali vzdržati.'
Vse več vojakov je prihajalo iz megle. Nosili so dolga kopja in loke in meče in nad njimi so plapolali zeleni prapori in na njih znamenja črnega bika. Sovražnik je prispel.
Alnel je položil roko na škratovo rame in rekel: 'Zdaj je prišel čas, da pokažeš iz kakšnega testa si, moj prijatelj. Tvoja sekira bo imela veliko dela.'
A škrat mu je trdo in z jeznim izrazom odvrnil: 'Dokler bo še kaplja krvi v meni, bo ta trdnjava ostala naša.'

Krivn

Že peti dan se je prebijal čez gozd. Večino časa je tekel; bil je žilav mladenič in ni potreboval veliko počitka. Spal je le po nekaj ur vsako noč. Tako so ga tudi izurili. A kljub temu ga je utrujenost počasi začela mučiti in lomiti njegovo voljo.
'Kako dolgo še?'se je spraševal.
Tekel je in tekel čez prekleti Bolnov gozd, proti vzhodu, proti meji. Vedel je, da gozd ni preklet, da so vse zgodbe, ki se širijo o njem le izmišljotine, a vseeno je bil zanj preklet. Vse odkar je tistega jutra pred petimi dnevi na njegovih zahodnih koncih naletel na gručo numlukov. In numluki so imeli samo en namen: ubiti ga.
Kako zelo si je želel potovati po svetu, služiti svoji domovini kot izvidnik in zdaj, zdaj ko je naletel na te južne divjake, zdaj je skoraj obžaloval svoje navdušenje. Numluki so bili smrtni sovražniki njegove domovine; navadni divjaki, ki so krožili po tej deželi in ropali in ubijali. Spomnil se je trenutka, ko se je skoraj zaletel v njih. Vsi po vrsti so bili poslikani po telesih. Nekateri so bili pobarvani zeleno ali rdeče po polovici telesa. Sedeli so ob tabornem ognju in ravno jedli. Ko so ga videli, so pograbili orožje. Tedaj se je obrnil in stekel, kolikor so ga noge nesle. Da bi se boril proti množici, mu še na misel ni prišlo. Ni bil neumen, da bi svoj dolgi lok preizkusil na kratko razdaljo proti nekaj desetim bojevnikom, ki so bili oboroženi s kopji in meči.

Krivn, tako je bilo ime mladeniču, se je ustavil. Moral je malo počivati. Naslonil se je k drevesu, da je gledal proti zahodu in pripravil lok in puščico, da bi takoj sprožil, če bi se zasledovalci pojavili med drevesi. Toda teh ni bilo. Ne še.
Krivn je bil izvidnik v črnem plašču, kakršne je njegova domovina pošiljala po svetu, da so zbirali vesti o morebitnih sovražnikih, da so risali zemljevide daljnih in bližnjih dežel, da so opazovali vojske sosednjih dežel. To si je tudi on želel; bila je namreč to pot v tujino, v nepoznano; spoznavanje novih ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi spoznal. Bila je pustolovščina.

Nekaj se je zganilo med drevesi in Krivn, ki je že skoraj stoje zaspal, tako so mu oči lezle skupaj, se je zravnal in nameril proti izvoru šuma. Nič se ni premaknilo. Mogoče je kakšna žival, si je delal upanja. Premaknil se je, s puščico namerjeno proti vzhodu. Ničesar ni videl.

Kljub temu je zopet stekel. Počival je bore malo časa, a bal se je soočenja z numluki. Res je bilo, da je bil hiter, vendar so bili numluki tudi znani po svoji hitrosti. Bili so zmožni preiti velike razdalje v izredno kratkem času; to je bilo znano vsem, pa tudi njemu.

'Le kje je zdaj moja domovina?'

Gozd okoli njega se mu je zdel enoličen, drevesa enaka; včasih se mu je zdelo, kot da teče v krogu. 'Ko bi bilo že enkrat konec.' Vse kar si je želel zdaj, je bilo, da bi mogel spati. Spati dneve in dneve. Sanjati. Počivati.
Pred njim se je razširila svetloba. Nasmeh se mu je naselil na obraz. 'Končno.'je skoraj vzkliknil. Gozda je bilo konec. Še malo, pa bo rešen.

Tedaj je njegov obraz okamenel. Ustavil se je in priklonil. Tam so stali, deset numlukov. Ozirali so se okoli in čakali. So čakali njega? Je bilo možno, da so ga prehiteli po kakšni drugi poti in so zdaj, na sami meji, čakali nanj? Ali pa so bili to drugi, eni izmed mnogih, ki so oprezali ob meji? In to tako blizu. Če bi zavpil, bi ga mogoče stražarji v stražnih stolpih na oni strani slišali in mu priskočili na pomoč. Toda na to se ni mogel zanašati

Sesedel se je na tla in le s težavo iz toka potegnil puščico. Imel je dvajset puščic. Dvajset za deset sovražnikov. Vendar mu ni bilo do tega, da bi streljal po njih. Čeprav so bili divjaki, so bili tudi ljudje in njemu se je zdaj zagabilo, da bi moral koga ubiti. Tedaj je zaslišal rog. Sunkovito se je ozrl. Iz zahodne smeri so se mu bližali zasledovalci. Skočil je na noge; ni imel več izbire. Nazaj ni mogel, ker je tam bilo še več numlukov kot pred njim. Lahko je naredil le eno. Stekel je naprej in se potem hitro ustavil, ter nameril. Puščica je odbrenčala skozi zrak. Na oni strani je padel prvi numluk.
Pograbil je in nastavil naslednjo puščico. Numluki so ga opazili in začeli teči proti njemu. Odposlal je naslednjo puščico, a ta je zgrešila. Srce mu je padlo v noge od strahu, a kljub temu je pograbil naslednjo puščico. Numluki so bili hitri in so se mu približevali v razbiti skupini, da bi ga obkrožili. Puščica je švignila skozi zrak. Videl je njena črna peresa in potem numluka, ki se je zgrudil po tleh, zadet v glavo. Drugi, še osem. 'Še osem,' si je mrzlično ponovil. 'Nikar ne zgreši!' Naslednja puščica je bila nastavljena, toda zdaj ni sprožil takoj, temveč je stekel proti jugu in sprožil med tekom. Spet je zgrešil, numluki pa so mu bili vedno bližje. Med tekom je nastavil naslednjo puščico in sprožil. Tretji je padel. Še sedem.

Podrlo ga je nekaj težkega, da je padel po tleh in izgubil lok. Ko se je obrnil je videl velikega numluka s črnimi očmi in kuštravimi zamazanimi črnimi lasmi, kako je divje strmel vanj, pripravljen, da ga naskoči z ukrivljenim mečem. On pa je bil brez loka. Vse kar je še imel je bil majhen nož, s katerim se ni mogel zoprstaviti meču. Povlekel je tega izza pasu in ga, ko se je numluk vrgel proti njemu, zalučal vanj.
Imel je neverjetno srečo. Nikoli se ni učil metati nožev, a zdaj je zadel naravnost v srce. Bilo je skoraj čudežno. Skočil je k loku, kajti ni bilo dvoma, da so drugi čisto blizu. Ko se je zravnal, je skoraj zakričal; bil je sredi njih. Toda preden je dvignil lok, je pribrenčalo več puščic in trije so padli.
'Takoj na tla, fant!'je slišal močan glas in ubogal je. Še več puščic je priletelo in numluki so bili mrtvi. Vse je šlo izredno hitro.
Ko se je ozrl navzgor, je pri njem stal širokopleči vojak.
'Srečo si imel.'je rekel in mu ponudil roko, da je vstal: 'Še malo, pa bi bilo po tebi.'
Ko je Krivn pogledal okoli sebe je videl, da ga obkroža več kot trideset vojakov; večina izmd teh je bila lokostrelcev.
'Še več numlukov je bilo za mano.'je rekel:' Kmalu bodo tu.'
'Da, slišali smo njihov rog, zato smo tudi prišli.'je rekel širokopleči vojak. 'Zdaj jih ne bo več. Videli so, kaj se je zgodilo njihovim tovarišem, in ucvrli so jo nazaj v gozd. Ne bo se nam več potrebno boriti.'
Potem ga je potrepljal po ramenih: 'Izvidnik, kaj?'
'Da.'je odvrnil Krivn.
'Prva pot?'
Prikimal je.'
'No,'je rekel širokopleči vojak: 'želim ti, da bo naslednja manj nevarna. Zdaj pa stopi z nami in poskrbel bom, da boš dobil dobro kosilo in potem udobno posteljo. Vidi se ti, da si obojega potreben.'
Tako se je končala Krivnova prva pot v tujino.