Pred propadom

Vse je prešlo. Kdo bi si mogel misliti v letih, ko se je ves svet tresel pred našo silo, da bo prišel čas, ko bodo naše roke oslabele in bodo naša obzidja podrta in najboljši možje vsi pokopani.
Zdaj smo le senca svoje prejšnje slave. Dan je prišel h kraju, jesenski veter je odpihnil listje z mogočnega drevesa, že padajo prve snežinke, čas črne smrti je blizu.
Kamorkoli pogledam jih vidim: črne vojske, kako se zgrinjajo proti našim mejam. In kje so beli branilci, kje so slavni bojevniki, kje so mogočni vitezi? Ni jih. Le za peščico otrok in starcev in žensk stoji na zidovih pretekle moči in se še stavi v bran.
In jaz, ki sem kralj, sedim sam sredi dvorane polne duhov prednikov in ne vem kam se obrniti po pomoč.
Vse je prešlo. Zreli smo, padli bomo in ne bo ga, ki bi nas podprl. Zdaj prihaja čas zime, čas teme, čas smrti, kakor je to določeno za vsa kraljestva tega sveta in kakor je to določeno za vsa ljudstva tega sveta in kakor je to tudi določeno za vse mogočneže tega sveta. Meč se je prelomil, prapor se je raztrgal, zid se je podrl.
Zbogom torej, kajti mrzla grobnica že čaka.

Ena takšna vaja: govor kralja pred propadom kraljestva

Odposlano

Končno sem poslal svojo Čarovnico. Na natečaj mislim. Dobro, nisem čisto zadovoljen, ker mi je zmanjkalo za kakšnih 1000 besed prostora. Ali pa ne? Ne vem. Zgodba mi je všeč in mislim, da jo bom sam zase malo razširil. Mogoče podvojil obseg, malo bolj raziskoval osebe.

Upam, da bo objavljena. Čeprav ne bom dobil niti ficka. Ampak ime, podpis v knjigi, objavljena zgodba, tudi to je nekaj.

Na drugo stran

Noge je namakala v potoček in prisluškovala njegovemu žuborenju. Veje zgoraj so ji delale senco. Gozd je bil v tem letnem času smaragdno zelene barve.
Strmela je v svoj odsev v vodi.
'Počasi teče čas.'
'Zakaj sem tako sama?'
'Kaj vedno naredim narobe?'
Stisnila je ustnice.
'Sovražim jih!'
Ampak, če bi lahko ubežala, potem mi ne bi bilo več mar za njih.'
V bližnjem vejevju je ptica zažvrgolela svojo pesem.
Le za hipec se je ozrla, potem je svoj pogled zopet usmerila v potok.
'Zelena dežela, koder ne prebivata strah in bolečina.'
'Tam bi mogoče lahko bila srečna.'
'Sama.'
Nagubala je čelo, njen obraz si je navzel nelepe poteze. Rjave oči so zrle v prazno, za njimi se je porajal drugačen svet poln misli. Zelena dežela, osamljeno drevo na griču, tanka srebrna črta reke v daljavi, bela hiška z vrtom in okoli nje bela ograja. Na nebu vroče sonce.
'Na drugo stran.'
'Proč od tukaj.'
'Skozi vodo?'
Z rokama si je podprla obraz. Zaprla je oči.
'Mar to boli, če se utapljaš?'
'Voda, ki vdira v pljuča.'
'Želja po zraku.'
Voda, voda jo je obdajala, vse okoli je bila, nesla jo je proč, tja, na morje, telo brez življenja.
Odprla je oči. Potem je vstala.
'Strah me je živeti in strah me je umreti. Ampak nekaj moram izbrati.'
'Izbrala bom upanje.'

Po reki je neslo truplo bledega dekleta. Nič več misli, nič več strahov, nič več življenja. Toda njeno upanje, se je njeno upanje uresničilo?

Temna senca

Medla luč je osvetljevala sobo. Sedem mož je sedelo za okroglo mizo in molčalo. Pred sabo so imeli polne vrče piva, a nobeden ni pil. Napetost se je zavlekla med njih in vsak se je oklepal ročaja svojega meča. V kaminu je počasi dogoreval ogenj.
Bila je majhna ta soba v kateri so bili; imela je le ena vrata, ki so bila zdaj zapahnjena, in okno, ki je bilo zabito z deskami, da nihče ne bi mogel noter. Zunaj je vladala noč, tako da se niti skozi redke špranje ni mogla prebiti dnevna svetloba in bolj osvetliti temačne obraze sedmih mož.
V njihovih obrazih je bila zapisana zaskrbljenost, in hkrati neka surovost. Bili so morilci, njihove oči so to izdajale in njihovi ožiljki so to potrjevali. Bili so ovešeni z raznovrstnim orožjem, orodjem njihovega posla. Vsak je imel meč in nekaj nožev, nekateri so imeli loke in sekire in kopja. Ovešeni so bili v zamazane cote in vsi po vrsti so bili bradati in neumiti.
Vsak med njimi jih je ubil že nešteto in mnogi so zakrivili posilstva in požige. Bili so možje brez milosti in brez sočutja.
Toda, vseeno so poznali strah. Strah pred temno senco.
Ljudje so pravili, da temna senca ni človek, da je senca, ki se poraja po temnih kotih in kaznuje zle ljudi. Da prihaja ponoči, da je nihče nikoli ne vidi, dokler ni prepozno, da je nepremagljiva.
Nekaj je zaškripalo nad njimi in vsi so se zdrznili, toda premaknili se niso. Le prestrašeno so se spogledali. Potem je vse šlo hitro, hitreje, kot so sploh kdaj pričakovali, da bo prišla kazen za njihova dejanja.
Strop nad njimi se je vdrl in črna senca, človek ves odet v črn plašč in z masko na obrazu, je švignil med njih in za kratek trenutek so videl blisk ostrine meča in kri je poškropila steno. Enemu je odletela glava.
Skočili so na noge in pograbili vsak svoje orožje. Eden je menil, da je bolje, če proti temu nasprotniku uporabi sekiro in pograbil je ogromno orožje in z njim zasekal proti senci, ki je švignila mimo njega in pristala na mizi, okoli katere so še malo prej sedeli. Zgrešil je in razpolovil je mizo, ki se je s truščem razletela. Senca je švignila in iz roke ji je zletel kratek nož, ki je enemu končal v vratu, da se je z grgrajočim glasom in tresočimi rokami pograbil za rano; a pomagalo mu ni nič več. Kmalu je bil le še negibno telo na tleh
Drugi se na to niso ozirali: Vsakemu je bila prva misel lastno preživetje in v svojih srcih niso imeli prostora za druge ljudi, da bi jih obžalovali in z njimi še sočustvovali.
Sekali so po temnem nasprotniku, medtem pa je ogenj v kaminu dogoreval. Bilo je, kakor bi se mačka igrala z mišmi. Zopet je švignil bridek meč in zopet je po tleh padlo obglavljeno telo. Preostale štiri je popadla blaznost zaradi velike jeze in popolne nemoči. Kakorkoli so se že trudili, svojega nasprotnika niso mogli doseči.
Eden je zarukal kot ranjen bik in se vrgel proti senci, trenutek zatem ga je ostri meč bliskovito prepolovil na dva dela, da se mu je črevesje razsulo po tleh. Drugi trije so do konca poblazneli in hoteli so čim prej pobegniti.
Dva sta padla še preden sta prišla do vrat, tretji se je prebil ven na hodnik, a tam ga je zadel nož in ga pribil na steno. Potem ga je močna sila odtrgala od stene in vrgla po tleh. Temna senca je nepremično stala pred njim.
Potem si je snela svojo masko.
'TI? TI?'je zavpil mož na tleh: 'Ampak ti si mrtva! Ubil sem te! Vrgel sem te v reko! Zakaj nisi crknila?!'
Dolgi rjavi lasje so ženski padli po ramenih. Strmela je vanj s trdimi očmi, a v kotičku ustnic se ji je porajal zaničljiv nasmešek.
'Nisi dobro opravil, teslo.'je rekla: 'Ko si me posilil, bi me moral prav ubiti. Reka me ni vzela in ko sem prišla nazaj, sem postala stokrat močnejša. In kako sem le čakala ta dan. Oh, kakšno veselje bom imela s tabo.'
'Kaj mi boš naredila, prekleta kurba?!'je zavpil mož. Glas se mu je tresel, bal se je, toda hkrati je strašno sovražil. Bila je nekoč njegova žrtev, telo brez moči, zdaj pa je bila pred njim in mu grozila. Želel si jo je še stokrat posiliti in jo prav počasi zaklati, da mu nikoli več ne bi mogla groziti.
'Ti si mala nedolžna kurbica in ubil te bom!'je rekel, kakor se ne bi zavedal položaja v katerem se je znašel.
'Klati?'se je nasmehnila ona: 'Ja, to se mi zdi dobra zamisel. Počasi, vso noč, ti bom pri živem telesu odirala kožo. Ne bo to zabavno? In tvoje očke, jih boš kaj pogrešal? In jezik? Sploh ne vem, kje začeti.'

Tisto noč so se v temo še dolgo slišali pretresljivi kriki. Ponehali so šele tik pred jutrom. Mnogi so jih slišali, toda nihče si ni upal približati hiši, v kateri so vedeli, da živijo hudodelci. Širile pa so se tudi govorice o strašni temni senci, ki kaznuje vse zlo, in te ni hotel nihče srečati.

Težave s pravljicami

Pišem (končujem) svojo zbirko pravljic in pripovedk iz Marogosa. Marogos je izmišljena dežela, sicer pa v istem svetu kakor vse te zgodbe na tem blogu in moja fantasy knjiga in kratka zgodba, ki jo imam namen poslati na razpis.

Kakorkoli že, od začetka sem imel namen napisati 33 pravljic, torej nekako 140 strani (če vzamemo, da imajo pravljice in pripovedke med 1000 in 2000 besed teksta). Te pravljice naj bi bile temačne, mnogokrat s slabim koncem, zelo podobne Grimmovim pravljicam. Predstavljale bi naj eno deželo in ljudi tam, ki so tudi malo temačni. Kasneje, ko bi se loteval novih pravljic iz neke druge dežele, bi dodal več svetlobe, več veselja in skoraj nobena se ne bi končala s slabim koncem.

No, zdaj imam 33 pravljic in pripovedk, toda z vsemi nisem zadovoljen. Ena je npr. zelo obrnjena Rdeča kapica. Ni plagiat, zadevščina je popolnoma obrnjena na glavo, toda nočem je vključiti k ostalim. Spet ena je preveč podobna neki slovenski ljudski, tako celo, da bi jo lahko imenoval za priredbo. Tudi ta bo frčala.

Po drugi strani moram napisati še pojasnjujoči uvod, dodati zemljevid in napisati malo večjo pravljico, ki bo nekje na sredini stala kot simbol vse knjižice. Da ne pravim o ilustracijah. Rad bi imel risbe, in to k vsaki pravljici ali pripovedki. (Tista, ki bi naj mogoče kaj narisala, še vedno ni prišla.)

Imam pa še nekaj pravljic, ki so zapisane do polovice, pa se nikakor ne morem spomniti dovolj zanimivega razpleta in to me zelo muči, ker ene že celo leto ne morem končati. Če bi vse te končal, bi potem lahko izbiral med napisanimi in slabše izločil.

Še en problem vidim, da sem hotel vključiti pripovedke brez čarobnih elementov, ki bi v nekem pravljičnem jeziku podajali zgodovino dežele Marogos. Zdaj so takšne pripovedke samo tri, moralo pa bi jih biti še nekaj, da bi celotni zasnovi dajale potrebni okus. Seveda, če sploh ima smisel to zapisovati.

No ja, enkrat v bližnji prihodnosti bodo Pravljice in pripovedke iz Marogosa končane. Potem pa, potem pa pojma nimam kako deluje to z založbami in če imam sploh kakšno možnost to objaviti. Koliko pa stane samozaložba pojma nimam. Nekaj denarja imam, ampak čez miljon pa res ne morem iti. Rad pa bi že enkrat imel plod svojega dela na knjižni polici. Tako, da bi že enkrat v življenju nekaj končal.