To je nadaljevanje Kamenmosta. Gre za neke vrste potopis, v bistvu pa za vajo iz opisovanja krajev in ljudstev.Čez reko Komarščico nas pot vodi čez veliko ravnino, posejano z mnogimi strnjenimi vasmi, ki imajo vse po vrsti majhna obzidja, okoli pa se širijo polja in travniki, za njimi pa nepregledni gozdovi.
Ta pot je sila dolgočasna, kajti vse vasi so si podobne in majhne, da v njih ne najdeš drugega kot lesene hiše in hleve in kmete, ki hodijo po svojih opravkih. Travniki so polni živine, kar priča, da ti kraji niso povsem ubožni.
Cesta, po kateri koračimo, je dobra, kajti to je kraljeva cesta, po kateri velikokrat potujejo vojaki in sli, pa tudi trgovci. Ob njej je postavljenih nekaj gostišč, v katerih si lahko popotnik odpočije in se okrepča. Tukaj je možnost za pogovore s trgovci, ki s tabo delijo tisti trenutek v času.
Dva dni traja potovanje čez ravnino, potem se začne svet dvigovati in pot postane bolj mukotrpna. Bliža se obmejna krajina, koder je veliko vojaštva in koder stojijo mnoge trdnjave. Če je bila v davnini meja kraljeve oblasti na reki Komarščici, poteka zdaj onkraj vrhov hribovja, ki se imenuje Zbelovo hribovje.
Vasi tukaj izginejo in od ceste se ne ločujejo več stranpoti. Vse okoli se širi gozd.
Na prelazu čez Zbelovo hribovje se nahaja velika trdnjava, Medvedov brlog imenovana. Vidi se jo že od daleč in tudi z njenih visokih stolpov se da dobro nadzorovati deželo onkraj hribovja, koder se klatijo Hordanci, tisti divjaki, ki so po vsem svetu krivi za toliko grozodejstev in so odgovorni, da je mnogo sveta le neposeljena divjina.
Na tem mestu bi bilo dobro opisati te Hordance. Najprej, je jih več vrst, a v teh krajih živijo oni, ki se imenujejo Hodniki. To zato, ker imajo le malo konjev in se premikajo čez deželo v pehotnih trumah. Po drugih krajih potem živijo tudi oni, ki se imenujejo Konjarji, ker so dobri jezdeci.
Nihče ne ve, koliko je teh divjakov po svetu, toda veliki poznavalci divjega vzhoda vedo povedati, da je njihova dežela zelo obsežna in da je potrebno najmanj 50 dni, da se jo prekorači peš, tam pa je toliko ljudstva, da bi zadostovalo za tri naša kraljestva. Še sreča je, da so ti ljudje tako divjaški, tako nepovezani, tako nagnjeni k ropanju celo med samimi seboj, da se ne zberejo in skupaj udarijo po kraljevi vojski v obmejni krajini, ker bi potem vsem, ki zdaj tam živijo v miru, res trda predla.
Toda, četudi so nepovezani, so posamezne skupine še vedno zelo močne. Pet let je minilo do dne, ko so bile te besede napisane, ko se je velika truma čez 2000 Hordancev udarila s kraljevimi silami prav pri Medvedovem brlogu. Bitka se je končala srečno za kraljeve; le malo jih je padlo, medtem ko je bil sovražnik razgnan na vse strani sveta in je za sabo pustil skoraj polovico svojih. Še zdaj je mogoče videti nekaj njihovega orožja v notranjosti trdnjave, kamor so ga za spomin znosili vojaki.
Naj povem, kakšno orožje je to. Če zaprosite vojake, so namreč več kot pripravljeni biti vodiči. Tako lahko vidite kratke dvorezne meče, ki so pri Hordancih zelo v uporabi. To je njihovo najboljše orožje. Ročaji so sicer po večini slabi, a rezila so dobro izdelana. Potem lahko vidite nekaj redkih daljših mečev, med katerimi vam bo pozornost pritegnil velik žagasti meč z zelo lepim belim ročajem, v katerega so vgrajeni trije modrikasti kamni. Izvedeli boste od vojakov, da to ni Hordansko delo, temveč do ga morali to čudovito orožje upleniti nekje v bolj razvitih krajih. Nosil pa ga je v bitki sam poveljnik divjaške trume. A pomagal mu meč ni kaj dosti, ker ga je od daleč prestrelila dobro namerjena puščica.
Če smo že pri lokih in puščicah; tudi teh je nekaj najti, a to so majhni loki za boj bolj od blizu in se ne morejo primerjati s tistimi, ki jih premorejo kraljevi vojaki. Celo tako slabi so, da so v pravi posmeh.
Ščiti so okrogli in poslikani. Nekaj je prav lepih. Na enem je najti lepo dekle s črnimi lasmi; na drugem spet veliko ribo med valovi. Drugega oklepa ni najti.
Še nekaj drobnarij lahko vidite in to je potem vse. Kar lahko iz orožja izveste o Hordancih je, da so zelo nerazviti v orožarstvu, kakor so tudi slabi na vseh drugih področjih. Živijo v majhnih šotorskih naselbinah in le redko gradijo lesene trdnjave. Pri njih je vse podrejeno vodjem rodov, a v družinah vse najmočnejšemu moškemu. Pri njih velja, da je pravica pri močnejših. Ženske so tam vredne podobno kot krave in jih tudi tako obravnavajo. Prav tako pa so nečloveški do vseh tujcev, ki jih, če so sposobni za delo, zasužnjijo, če ne, pa pobijejo. Širijo se celo govorice, da v časih, ko jim primanjkuje hrane, ujetnike jedo, toda to je težko potrditi. Pri vseh njihovih grozotah to niti ni tako malo verjetno.
Kar se tiče njihovih oblačil: vse si delajo iz živalskih kož. Pomembnejši med njimi imajo včasih kaj nakita, uplenjenega med roparskimi pohodi; in s tem se zelo bahajo.
Med njimi sta razširjeni še dve navadi. Prva je, da imajo dolge lase spete v več čopov ali v kitice. Druga je, da imajo po telesih slikarije, ki včasih mejijo na pravo umetnost. Najraje jih imajo po obrazu in po rokah, potem pa pridejo na vrsto ramena in prsi, ter hrbet. Nekateri so celo poslikani po celem telesu.
Takšni so ti Hordanci, ki jih pobližje ni dobro spoznati. Najbolje se je nastaniti v trdnjavi, potem pa izbrati pot bodisi na sever, bodisi na jug, tja pač, koder je kraljeva moč še prisotna.
