Divine Divinity

Je igra, ki jo igram. Navaden RPG z Orki, Vilini, Škrati in podobno nesnago. Kakorkoli, v igri je zanimiv moment, ko srečaš govoreče drevo, ki je v bistvu neranljivo, ti pa moraš tam blizu pobrati neko zelišče. No, stvar je v tem, da se drevo boji drvarjev, ker so mu popotniki napletli številne grozljive zgodbe. Tako, tudi č eje neranljivo, trepeta pred gozdarji in pred njihovimi sekirami. To seveda kot lik v igri izkoristiš in si pridobiš zelišče.

Mislim, da je to dobra tema za kakšno pravljico.

Pripoved v gostilni

Trije nekdanji plačanci so sedeli okoli velike okrogle mize v vaški gostilni. Bili so edini gosti ob tej pozni uri. Zunaj je nevihta skrajšala dan in zatemnila svet. Slišali so lahko bičanje dežja ob lesene stene in grmenje v daljavi, ki se je vedno bolj približevalo. Nekaj vetra je celo prodiralo v gostilno pri slabih oknih, ki so bile prekrite z zavesami narejenimi iz živalskih kož, zato so bakle in sveče poplesovale in sence so se gibale po stenah.

Gostilničar je vrgel poleno v kamin in se tam kar ustavil. Postalo je hladno.
Trije plačanci ga niso potrebovali, dobili so svoje vrčke piva in počasi so vlekli pipice ter se potuhnjeno gledali.

Prvi med njimi je bil starejši, velik ožiljek mu je kazil bled in zguban obraz, pepelnate oči so zrle v svet, sivi lasje so ga pokrivali. Ves je bil odet v dolg črn plašč.
Drugi je bil plečati bradač, mlajši po letih, a vseeno starejši od štirih desetletij. Manjkal mu je prst na levi roki in velikokrat kadar se je bližalo slabo vreme je čutil zbadajočo bolečino v levi rami, kamor ga je nekoč zadela strelica. Tako je bilo tudi zdaj, zavoljo česar se je sila neprijetno počutil.
Tretji je bil za odtenek mlajši črnolasec z gnilimi zobmi in lokavim obrazom, ki je malo govoril, zato pa veliko pil.

'Tam,'je rekel prvi: v Volčjem Rogu, sredi gozda, ki je sam po sebi zaklet, stoji temni grad.' Za trenutek je pomolčal, odpil nekaj piva, se pogladil po redkih sivih laseh, kajti bil je že star, neprijetno trznil pod levim očesom, in nadaljeval: 'Hm, nisem bil sam tam, v središču, pri gradu, pač pa dlje proč, na cesti, ki vodi skozi gozd. A še tam se je čutilo zlo. Srh me je spreletel, kakor me ni niti pred najhujšo bitko.'

Vsi trije so se spogledali, gostilničar je medtem še vedno stal pri kaminu in poslušal prasketanje ognja; niso ga zanimali njegovi gosti.

'Jaz sem slišal, da je nekoč v tistem gradu živel volčji vitez.'je rekel drugi in se popraskal po bradi: 'Da je bil preklet in da od tistega časa straši po gozdu. Da se zato gozd imenuje Volčji Rog.'
'Mogoče.'je pokimal sivolasi: 'Kdo bi vedel zagotovo. Mogoče je tako kot praviš, mogoče je tudi drugače. Toda zlo tam je, v to sem prepričan kakor zdaj tukaj sedim. Veliko zlo, ki je že mnoge ugonobilo.' Pokimal je samemu sebi: 'Zdaj vama bom povedal kaj mi je pravil Vseslav, moj prijatelj še iz starih dni, ko smo se za vlade kralja Kazimirja 5. borili proti Severnjakom.
Vseslava je nekega dne, tega bo zdaj že več let, pot peljala po cesti skozi gozd. Bilo je že pozno in zato mračno. Naenkrat je zaslišal šelestenje v hosti in ko se je ozrl se mu je zazdelo, da je tam nekaj švignilo. Ne vem kaj ga je gnalo, da se je oddaljil s poti, tudi sam mi tega ni znal povedati, a napotil se je s ceste.
Kakor se mu je zdelo, je nek človek tekel daleč pred njim in hotel ga je dohiteti in izprašati. Toda bil je prehiter in ni ga mogel dohiteti. Ko je končno odnehal s pregonom, da bi se vrnil na cesto, je na deželo že padla tema in v gozdu, kakršen je Volčji Rog, to ni šala. Preden se je zavedel, se je že izgubil.'
'Mnogi so se že izgubili v tistem prekletem lesu.'ga je prekinil oni z lokavim obrazom, z očmi obrnjenimi proti vrčku s pivom, ki ga je že skoraj izpraznil.
'Da, mnogi.'je nadaljeval sivolasi: 'Tema ga je objela in taval je med starimi drevesi, ki še niti od daleč niso videla gozdarjeve sekire, kajti tja si nihle ne upa.
Tedaj, ko ga je up, da še kdaj vidi cesto že skoraj zapustil, se je pred njim nekaj zasvetlikalo. Srce se mu je razveselilo in stekel je proti tistemu kraju, da bi ga tam oblila groza: pred njim se je dvigoval črn grad s stolpi kot prsti košlene roke in iz enega samcatega okna je prihajala bleda svetloba.
Potuhnil se je; radovednost ga je prikovala k tlem, čeprav bi najbolj po pameti ravnal, če bi pobral pete.
Toda ni in videl je lahko kmalu potem, kako so se grajska vrata odprla. Strmel je in videl, kako je na jaso prijezdila prikazen. Komaj se je premagal, da ni kriknil, čeprav je bil vsega hudega vajen vojščak.
Zver je jezdila konja, prava pošast.'

Močno je zagrmelo in vsi trije so se zdrznili in oči so jim za hip švignile k vratom. Gostilničar je medtem znova vrgel poleno na ogenj. Ni jih poslušal in zato ni vedel o čem gre beseda.

'Kakšna je bila pošast?'je vprašal bradač.
'Težko bi rekel.'je zamišljeno odvrnil sivoglavi: 'Vseslav je trdil, da je bila to najbolj čudna prikazen, kar jih je videl. 'Prijatelj,'je rekel: 'bilo je kakor bi videl medveda na konju. Ogromna poraščena postava z železnimi čekani, ki so se svetili v temi in z rogovi na glavi. Namesto obraza je bila tam spaka, da je ni podobne na vsem svetu.'
Da, tako je rekel Vseslav. Zver je imela žareče rdeče oči in oborožena je bila z ogromnim žagastim mečem; ob boku ji je visel rog in ko je ta zadonel so se okoli nje zbrali številni volkovi. Vseslav je medtem še vedno opazoval: nič drugega mu ni preostalo, kot da je ostal pri miru. Če bi se premaknil, če bi od njega prišel najmanjši šum, bi ga volkovi in zver gotovo ubili.'

Trojica je dokončala svoje vrčke piva. 'In potem?'je vprašal oni z lokavim obrazom.
'Potem so zver in volkovi odšli na lov in moj prijatelj jo je pobrisal. Imel je srečo in še pred jutrom je našel cesto in kasneje nikdar več ni potoval čez Volčji Rog.
No, sam še potujem tam čez, samo s ceste nikoli ne bi stopil.'
Utihnili so, a potem je oni bradač rekel: 'Hm, mogoče pa je tvoj prijatelj enkrat samo preveč spil in se mu je vse skupaj lepo sanjalo!'

Kralj pred vojno

Nepremično je sedel na visokem belem prestolu; krona, izpod katere so mu uhajali dolgi sivi lasje, mu je težila glavo. Snop svetlobe je padal nanj z okroglega okna zgoraj in osvetljeval prazno temno dvorano, a njegovega mračnega obraza ni mogel razsvetliti. Par črnih oči je zrl v temni kot, koder so vladale sence.
Velika vhodna vrata so se odprla in skoznje sta stopila dva stražarja v svetlih oklepih. Za njima je vstopil visok mož s kratko črno brado; ozrl se je sem ter tja in potem stopil h kralju. Rahlo se je priklonil.
'Moj gospod, čas je!'je rekel.
Kraljeve oči so se zdramile, premaknil je glavo in se zazrl v prišleka. Čas je potekel; nič več razmišljanja in tehtanja morebitnih posledic. Nič več miru, ki ga je hotel ohraniti po vsej sili.
Počasi je vstal in se namrščil nad svojim podložnikom, ki je še vedno stal pred njim. Stražarja sta medtem mirovala pri odprtih vratih.
Ozrl se je gor k oknu, od koder se je širila svetloba. Zunaj je bil lep, jasen in topel dan, a tega ni bilo čutiti v mrzli dvorani, niti v njegovem zaskrbljenem srcu.
Zavzdihnil je. Odkar je pred tedni prišel prvi poslanec in ga v imenu njegovega kralja zaprosil za pomoč v vojni, so ga težile misli, ki so postale še bolj mukotrpne, ko je kmalu zatem prišel drugi poslanec, katerega je poslal drugi kralj in ga pravtako zaprosil za pomoč.
Odločiti se je moral kateremu pomagati proti drugemu; vezala so ga stoletja stara zavezništva. On je bil jeziček na tehtnici, tisti, ki je lahko odločil vojno v prid eni ali drugi strani.
A koliko smrti in uničenja bo vojna prinesla?
'Odločil sem se.'je rekel in mož s črno brado ga je pozorno pogledal. 'Možje naj bodo pripravljeni: čez dva dni pojezdimo na vojno.' Utihnil je.
'Razumem, moj gospod.'je rekel oni: 'In komu se bomo pridružili?'
Da, komu? Kralj je vse dobro pretehtal in na koncu mu je postalo jasno, da vojne ne more več preprečiti in če je ne more več preprečiti je dobro, da se odloči tako, kot bo najbolje za njegovo kraljestvo, tako, da bodo izpolnjene njegove koristi. Bil je to moder račun; po zmagi bo kraljestvo večje in močnejše in pod njegovo krono bo več podložnikov.
Stopil je mimo moža s črno brado in se ustavil tik pri vratih, pri obeh stražarjih.
'Stopili bomo na stran šibkejšega in si tako zagotovili večji plen.'

Mesto Kamenmost

Mesto Kamenmost leži ob reki Komarščici, ki v tistih krajih doseže že kar zavidljivo širino. Kakor že ime mesta priča, na tem mestu reko preči trdno grajen kamniti most, ki je zelo pomembna povezava med obema bregovoma reke. Cesta, ki vodi čez deželo in tukaj zavije čez reko in skozi mesto je vedno polna nabasanih trgovskih vozov, ki vozijo svoje blago po deželi.
Če pridemo v mesto iz zahodne smeri, se moramo najprej povzpeti na Sladki Vrh, hrib, ki nam zapira pogled na reko in deželo onkraj. To je ne preveč visoka vzpetina, za katero ni potrebno veliko truda. Nekaj hitrih korakov in že smo zgoraj na vrhu od koder imamo lep razgled na mesto spodaj.
Mesto, ki premore nekako 3000 prebivalcev, je grajeno v hrib in vseokoli ga obdaja nizko kamnito obzidje, katero ima štiri velika vrata. Po sredi mesta poteka tista cesta, po kateri se moramo spustiti s hriba, da bi prišli na most in prečkali reko Komarščico. Že od daleč lahko vidimo velik trg, ki ga obroblja nekaj zelo lepih zgradb. To je trg Sedmih golobov, srce mesta. Vse kar se zanimivega ali pomembnega v mestu godi, se godi tukaj. Na trgu je tržnica in nekaj pomembnih obrtnih delavnic. Tako tam najdemo čevljarje, orožarje, peke in kar je podobnih, ki so potrebni, da mesto deluje. Ob trgu je postavljen tudi tempelj bogovom, pa vojašnica mestne straže in palača mestnih veljakov.
Spustimo se s hriba do obzidja, mimo stražarjev pri vratih in dol v mesto. Vse mesto se počasi spušča k reki. Od glavne ulice se širi labirint majhnih uličic, ki se izgubljajo med sivimi kamnitimi hišami. Vse v tem mestu je kamnito, nikjer ni niti ene lesene hiše. Tudi siva barva je prisotna v obilici in kadar se nad mestom pooblači, kar je pogosto, je od daleč vse videti sila turobno.
Že takoj ko srečamo prve meščane, nam postane jasno, da se tukaj ne kopljejo v bogastvu. Resnično, ljudje so oblečeni preprosto in med njimi ga ni debeluha. Skromnost je vsem zapisana v obraze, kar pa jim ne preprečuje, da bi bili prijazni in zelo gostoljubni. Le vprašajte koga karkoli in prijazen odgovor ne bo izostal; in če se boste zapletli z njimi v daljši pogovor se lahko zgodi, da vas bodo povabili domov na skromen prigrizek.
Ko pridemo do trga, smo že blizu reke. Tukaj je bolj položno. Tržnica je polna po jutrih, ko pa se sonce premakne že daleč proti zahodu, je opustela in zaman boste iskali prodajalca. Toda, za takšne zamudnike je majhna trgovinica ob trgu, ki se imenuje Krasnaja. Že njeno ime priča, da je gospod lastnik privandral v to deželo z vzhoda, kajti ljudje v teh krajih rečejo čudovito in ne krasno. Trgovina je dobro založena in kar je bolj pomembno, odprta od ranih jutranjih ur do poznega večera.
Skozi vzhodna vrata stopimo na kamniti most. Sprehodimo se do polovice in se ozremo navzdol, v širno Komarščico, ki ima zelenkasto barvo. Kakšen voz pridrdra mimo in voznik dvigne klobuk in nas pozdravi, kakor je lepa navada po cestah sveta.
Na tem mestu se lahko spomnimo, da ima mesto Kamenmost že 500 letno zgodovino. Temeljni kamen so postavili tedaj, ko je kralj te dežele začel graditi most čez reko, da bi povezal svojo prestolnico z deželo na vzhodu. Tisti kraji so tedaj mnogokrat trpeli zavoljo vpadov z vzhoda. Hordanci, ljudstvo katerih ime je povezano z neštetimi zločini, je ropalo vse do reke in ker kralj ni mel dobre povezave na vzhod, je njegova vojska velikokrat zamudila, preden je mogla odbiti nasilneže z vzhoda.
Zato so zgradili most, da je lahko konjenica hitro švignila čezenj in se spoprijela z nepridipravi. Kakor je čas pokazal, je izgradnja mostu veliko pripomogla k temu, da se je dežela na vzhodni strani reke razvila in da so tam zrasla lepa mesta, ki so uživala kraljevo obrambo.
Ob mostu je bilo seveda potrebno stražno mesto, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi most za svoj prodor na zahod izkoristili prav tisti, proti katerim je bil namenjen. Zgradili so dva stražna stolpa in velika vrata. Potrebna je bila tudi vojašnica in nekaj skladišč in tako je nastal zametek novega mesta. Kmalu so prišli še obrtniki, da bi podpirali vojake in kasneje še nekateri trgovci. Mesto se je tako v teku stoletij razširilo na sedanjo velikost.

Bojevnik 1

Stal je pri vratih in gledal ven v deževen dan. Sive megle so se plazile čez hribovje in iz njih se je že nekaj dni cedila rosa, da je bila vsa dežela premočena in vse ceste blatne reke sredi zelenine.

Bil je visok in širok čez ramena. Dolgi temni lasje, prepredeni s čopki so mu padali po hrbtu in delno pokrivali bojni lok in tok s puščicami. Oblečen je bil v temne cunje, že davno ponošene in na več mestih raztrgane cote, ki bi se jih vsak sramoval, le on ne, ki je videl že veliko sveta in prehodil že veliko poti. Vse kar je bilo na njem trpežno so bili škornji in pa orožje, ki ga je potreboval na svojih popotovanjih. Njegov lok, dvajset puščic v toku, ukrivljen meč za pasom in kratko rezilo pri škornju so bili dobro vzdrževani.

Z roko si je šel k obrazu in se pogladil po temni in močni bradi. Črne oči so se zazrle v neprijazen svet, obraz se je nagubal od skrbi.

'Fej, takšno vreme!'je prhnil.

Rosilo je kar naprej; nič ni kazalo, da bo hitro nehalo.

Stopil je malo naprej in se ustavil pod streho, tik pred neprijetno vlago. Z desnico je prijel za ročaj ukrivljenega meča, se ozrl zdaj sem, zdaj tja in ko mu je postalo jasno, da ni nikjer nikogar, je po blatni stezi stekel v grdi dan, nasproti oddaljenemu gozdu. V tistih krajih ga niso več videli.

Pogovor z vilinom

Sedel sem ob poti, naslonjen na mogočno deblo starodavnega drevesa, s širno krošnjo kot senčnikom in širnim travnikom pred sabo za dober razgled. Ravno sem brskal po mojem zguljenem nahrbtniku, ko ga mimo primaha vilin. Pozno pomladanski dan je bil jasen in topel in očitno nisem bil edini, ki se je odločil, da gre malo na sprehod.
'Pozdravljeni, gospod vilin!'sem ga pozdravil in iz nahrbtnika potegnil v prtiček zavit popotni kruh. 'Ste za majhno malico?'
Ustavil se je in me premeril z očmi, hkrati pa je meni dal priložnost, da sem si ga dobro ogledal.
Bil je visok in lep. Dolgi črni lasje so mu padali po hrbtu. Njegove oči so se zeleno lesketale, da sem v njih lahko začutil svežino gozda po jutranji nevihti. Oblečen je bil dokaj preprosto; ogrnjen je bil v svetlo moder plašč, hlače je imel rjave in čevlje na nogah zelene. Tudi on je imel nahrbtnik na ramenih.
Ko se je odločil, da se me je dovolj nagledal, se je rahlo nasmehnil in pokazal dve vrsti bleščečih zob.
'Če je gospodu človeku prav, bom res prisedel.'je rekel in preden sem utegnil prikimati je že sedel ob meni in se oziral gor v krošnjo drevesa.
'Da, to je nekaj.'je skoraj zašepetal in se obrnil k meni, kakor bi me hotel vprašati, če razumem. Vendar tega ni storil, razumel sem pa vseeno.
'To drevo je zdaj staro že 93 let.'je rekel in se zopet zazrl navzgor.
'Tako?'sem se začudil.
'Bil sem še mladenič, ko sem se prvič sprehajal po tej poti, ki je tukaj že od davnine. Nekoč, in to je težko verjeti, ko tako sediš pod širno krošnjo, je bilo to drevo le majceno stebelce, ki se je dvigovalo proti soncu.'
Razgrnil sem prtiček in nanj položil kruh in jabolko, ki sem ga našel v nahrbtniku. On je nadaljeval: 'Ah, vi ljudje tako malo živite, kako bi potem vedeli, da se svet neverjetno spreminja. Za vas je vse enako. Rodite se, malo hodite po svetu in že vas dajejo v mrzli grob. Vaša pot pod soncem je kratka.'
Spet se je obrnil k meni, pomenljivo pogledal malico, ki sem jo razpostavil na prtiček (ta se je do zdaj povečala še z dvema hruškama in nekaj orehi) in rekel: 'Pa brez zamere, je pač tako, da mi dlje živimo kot vi.'
'Nobene zamere ni.'sem odvrnil: 'Zanima me le, kako dolgo že po svetu hodi ta vilin, ki sedi ob meni.'
'125 let.'je rekel in še sam začel brskati po nahrbtniku s svojimi belimi vilinskimi rokami. Bile so na videz krhke, a tako neumen nisem, da bi sodil po videzu, kajti vsak ve, da so vilini zelo močni, čeprav jim tega na prvi pogled ne bi prisodili.
Njegov prtiček je bil dragocenejši kot moj kos zmahane beline: bil je modre barve in obrobljen s srebrnimi nitmi. Previdno ga je razprostrl po tleh in nanj naložil vrček s slivovo marmelado, kos belega kruha in nekaj lešnikov.
'Tu okrog je bil nekoč velik gozd.'je rekel.
'Da res? 'sem se začudil: 'Kolikor se jaz spomnim, so se tukaj okoli razprostirali travniki in le to drevo je služilo popotnikom za senco.'
'No, saj sem rekel, da imate ljudje kratka življenja.'se je nasmehnil: 'V časih mojega očeta so bili tukaj gozdovi, toda potem so jih ljudje izkrčili, da so lahko začeli rediti živino. Za nas viline sila žalostna sprememba, a narediti nismo mogli prav ničesar, ker to ni naša zemlja, temveč človeška, in to zdaj že več kot 500 let.'
'Pred koliko leti se je to zgodilo?'
'Nekako 200 let bo od tega.'
'200 let je dolga doba.'sem se zamislil.
'Za vas.'se mi je nasmehnil.
'A umreti moramo vendarle vsi.'sem rekel.
'Da, to je res.'mi je odvrnil.
'In potem, kam gremo potem?'sem vprašal in se lotil hruške. On je iz nahrbtnika potegnil majhen nožiček in si na kruh namazal marmelado. S polnimi usti je rekel: 'Naša telesa gredo v zemljo. Vi jih pokapate, mi jih zažigamo, toda učinek je enak. Lupina propade. Pravo bistvo pa gre domov.'
'Jaz se počutim doma kar tukaj, pod tem drevesom.'sem rekel: 'Kaj bi si želel več kot lep pomladni dan. In ko pride zima, no, tedaj je tudi lepo. Malo je potrebno zakuriti in je lepo toplo.'
'Za vas, gospod človek, mogoče res.'je zamišljeno in skoraj otožno rekel vilin. Nečesa se je spomnil in povzdignil sem obrvi v pričakovanju. Ni trajalo dolgo, da mi je povedal, le do konca je pojedel kruh z marmelado, potem je rekel: 'Pred dnevi sem na enem svojem sprehodu srečal škrata. Nesrečno bitje. Sedla sva ob pot in se začela pomenkovati tako kot zdaj midva. Povedal mi je zgodbo svojega življenja. Ubožec, že v mladosti mu je bolezen ugrabila starše. Bratje so kasneje umrli v neki neumni vojni. Potem je prišla še povodenj in mu odnesla hišo. Taval je po svetu in preživel kar nekaj bolezni. Končno se mu je posvetila sreča; našel je prijazno škratinjo in se zaljubil. Bil je srečen tiste dni, kakor je škrat sploh lahko srečen. Poroka je bila domenjena, a tedaj se je zgodila nesreča. Njegovo škratinjo je ugriznila kača in niso ji mogli več pomagati.
Od tedaj ubogi škrat potuje po svetu in nikjer ne najde miru.'
Zavzdihnil je: 'V smrti smo končno vsi enaki in na oni strani ni več tegob tega sveta.'

Pojedla sva do konca in vstala; najini poti sta vodili vsaka v drugo smer.
'No,' sem rekel: 'prijetno je bilo poklepetati z vami, gospod vilin.'
'Tudi z vami, gospod človek, je bilo prijetno klepetati.'je odvrnil.
'Mogoče se še kdaj srečava.'sem rekel.
'Da.'je rekel in se mi rahlo priklonil in tudi jaz sem storil tako.
'Pa nasvidenje.'
'Nasvidenje.'
Odšel je po poti in jaz sem še malo gledal za njim. Bil je hiter; kar bi on imenoval počasen sprehod bi bil za človeka utrujajoč tek. Toda ti vilini so drugačni kot mi ljudje in ni jim težava dirjati čez svet, čeprav imajo dovolj časa, da bi se lahko zelo počasi sprehajali. Še zadnjič sem se ozrl za njim, potem sem se opravil naprej, v upanju, da srečam še koga podobno zanimivega.

Mirna

Jutro se je počasi prebujalo; sonce se je dvigovalo izza vzhodnega obzorja in poševno metalo tople žarke čez svež svet.

Stala je pri potočku in opazovala svoj odsev v mirni srebrni vodi. Stopila je k starodavni vrbi in ob njej pokleknila, da bi se bolje videla. Nazaj vanjo je strmel bled obrazek, objet z dolgimi svetlimi, skoraj srebrnimi lasmi. Tam na sredi so jo krasile oči barve nebesne modrine. Stisnila je ustnice.
Njene misli so odtavale proč; čez zelen travnik, preko nizkega griča, čez krošnje jablan in preko nizke lesene ograje so poletele v hišo njene družine.
Dvajset pomladi je že preživela v teh krajih. 'To ni dolga doba.'je pomislila, a čutila je vendarle drugače. 'Da bi mi bilo podarjeno samo eno leto v kakšnem večjem mestu, potem bi morebiti bila srečna.'
V svoji majhni sobici je imela pod posteljo skrito knjigo, ki jo je pred leti dobila od babice, preden je ta umrla. Bila je to prav posebna knjiga, shranjena na dokaj očitnem mestu. Njeni starši bi skrivnostni zaklad svoje hčere takoj našli, če bi le količkaj sumili vanjo. Toda vedno je bila pridno dekle in tako oče kot mama sta ji zaupala.
'Postala bi zeliščarka.'je pomislila: 'Jaz, Mirna, zeliščarka.'
Knjiga je vsebovala osnovno znanje o pripravi zdravil in o nekaterih preprostih čarovnijah. Toda v teh krajih so bili čarovniki na slabem glasu, ne, bili so celo osovraženi. Pred leti so enega utopili v bližnji reki. Kako bi naj potem pojasnila materi in očetu, da bi rada odšla po svetu, da bi rada našla učitelja, ki bi jo poučil vsega potrebnega, da bi postala poklicna zeliščarka? Ne, to ni moglo biti.
Vstala je. Rahel veter je potegnil čez deželo in njena bela oblačila so zaplapolala, prav tako njeni lasje. Obrnila se je, da ji ne bi pihalo v obraz. Z roko si je šla v lase, potem se je zagledala proti vzhajajočemu soncu.
'In če bi šla? Če bi pobegnila?'
Počasi je premaknila noge. S sandali je podrsala po vlažni travi. Od potočka je vodila ozka pot proti vzhodu. Tam se je širil mogočen gozd ob robu katerega je tako rada iskala jagode.
'Oditi pomeni pustiti vse za seboj. To je težko. Nepoznani svet. Nič prijateljev. Sama.' Misli so jo težile, da je nagubala svoje sicer jasno čelo. Povesila je glavo. Šla je počasi in strmela v svoje sandale, ki so se počasi premikali naprej.
'Svet je poln hudobnežev. Lahko končam kot sužnja, kot vlačuga, da se me bodo podajali med seboj kot navaden predmet.' Zavzdihnila je: 'Svet je poln zla.'
Približala se je že gozdu; veje obtežene z neštetimi listi so se dvigovale pod nebo. Sonce je izginilo nekje za mogočnimi krošnjami in ker božajoča svetloba ni več našla poti k njej, jo je zazeblo.
Objela se je s svojimi krhkimi ročicami, se ustavila in se zagledala v temni gozd. 'Prihodnost mi je nepoznana. Dežela senc. Kdo bi vedel, če so te sence dobre ali slabe.'
Njeno pozornost je pritegnilo nekaj rdečega. 'Jagode.' Bilo je kakor bi se v hipu spremenila v desetletnega otroka. Čez obraz se ji je zarisal nasmešek in beli zobki so se zableščali. Stekla je k drobnim rdečim pikicam in jih začela nabirati v dlani, pri tem pa jih je mnogo pojedla.
'Ne,'je pomislila: 'nikamor ne bom šla. Ostala bom Mirna, pridno dekle. Tukaj bo moj dom. Knjigo bom vrgla proč in pozabila bom svoje sanje. Saj, nič drugega niso kot sanje neumnice.'
Ko si je nabrala polne dlani jagod, je urno stekla proti domu, da so ji srebrni lasje plapolali v vetru in je bila kot bela vila sredi zelenih trav; brezskrbna.

Prva kratka zgodba

Napisal sem jo: prvo kratko fantasy zgodbo. Je bil zame kar podvig, ker sem navajen ali na od 1000 do 2000 besed dolge pravljice ali pa na navadno pisanje, ki se pri meni neverjetno razvleče. Verjetno je dolgovezno, ampak ne morem si pomagati.

Zgodbi je naslov Čarovnica: to je zdaj delovni naslov. To je takšna mešanica 'Poterjanstva' in 'Tolkienstva.' Svet je nedefiniran, tako da lahko zgodbo umestim kamorkoli (če se držim človeške zgodovine) do leta 1400. Torej pred pojavom strelnega orožja v Evropi in podobno. Sam bi rekel, da okrog leta 1100. (Sicer se lepo sklada z mojimi drugimi zgodbami in pravljicami in tako počasi nastaja cel nov svet.)

S pisanjem sem si pridobil nekaj izkušenj. V prihodnje se bom moral lotiti stvari drugače. Moram si zadati nalogo, da ta mesec napišem še eno kratko zgodbo, s tem da bom zdaj bolj pazil.

Zdi se mi, da sem preveč vsebine stlačil v prekratko zgodbo (10000 besed). Zato mi je preostalo premalo prostora, da bi razvil like. Dobro, končni obrat mi je blazno všeč, ampak komu bi se lahko zdel nelogičen. Nikoli ne smeš pričakovati, da ti bodo bralci brali misli, ker to pač ne gre. Obvezno moram stvar popraviti, da bo boljša.

Ko tako berem se mi na čase zdi super, potem pa zopet slaba. Čisto zanič ne, to res ne, ampak povprečna. Povprečnost je pa nič; stvar mora biti popolna, samo tako lahko napredujem.

Torej, kratka zgodba do 10000 besed je lahko sestavljena kvečjemu iz nekaj slik, če hočem dobro izdelati like. Potrebna je določena napetost in negotovost, to je jasno. Potreben je vsaj en obrat. Na tem moram delati. Sicer to ni nujno, ampak najboljše je, da se usmerim v takšen tip zgodb. Stvar moram izpiliti. Zavoljo discipline si moram izbrati primerno dolžino. Mislim, da bo od 7000 do 11000 besed dovolj.

Norost

To bo ena bolj norih stvari, ki jih bom počel. Verjetno bom dol vrgel osebni.blogspot, ker itak životari, ker se mi preprosto nič ne da pisati. Moj glavni blog je čisto dovolj.

Le kakšne norosti bom tukaj pisal? Fantasy stvari. Enkrat se bom spravil zapisati svoje misli o knjigah, ki sem jih prebral. Razen tega še kakšen fragment zgodb, ki jih pišem. Kakšen opis morebitnih oseb, bitij, verovanj in podobno.

Vsekakor manj 'profesionalno' kot jinov svet. Vse tako na hitro, bolj iz lufta privlečeno. Kaj vem, rad si zmišljujem nove zadeve.