Loviti metulje
Nekoč je živel fant. Sedel je na skali pod širnim modrim nebom in čakal. Čakal je, da se bo nebo odprlo in ga vzelo k sebi. Čakal je, da se bo z neba spustil angel, ga objel, stisnil k sebi, zavaroval s širnimi krili in potem odnesel tja gor, kjer je za vsako bitje pripravljen prostor, koder bo samo sreča in mir in ljubezen in vse izpolnjene sanje.
Čakal je, pa angela ni bilo.
Zato je nekega dne vstal in šel čez polje zelenih trav, ki so valovile v vetru in prišel je do velike reke, ki je motno tekla čez deželo. Tam je sedel na breg in začel razmišljati.
'Kam teče ta reka? Kje je njen konec? Če skočim, me bo odnesla na konec sveta? Mogoče na svoji poti priteče tja gor, na nebeško cesto, kamor si želim.'
Sedel je tam mnogo časa, a bilo ga je strah vode in ni si upal skočiti. Zato je šel naprej po svetu in prišel je v temen gozd. In tam je srečal dekle. Bila je majhna in prijazna in rada se je smejala. Lovila je metulje med visokimi drevesi, ko pa je videla njega, se je ustavila in ga pogledala s svojimi velikimi očmi.
'Ohh!'je rekla: 'Tebe pa sem že dolgo čakala!'
'Res?'jo je vprašal fant in ni ji mogel verjeti.
'Pridi.'je rekla: 'Bova lovila metulje.' Začela je tekati po gozdu in se igrati z metulji in on jo je nekaj časa gledal in bilo mu je, kakor da bi ona imela prav, da ga je res že dolgo čakala in da je tudi zanj konec iskanja in da bo zdaj z njo do večnosti lovil metulje in bo srečen.
Toda, ko je stekel za prvim metuljem, se je ona ustavila. Ko je okusil prvi občutek sreče, je bilo že vsega konec. S prstom mu je pokazala pot ven iz gozda: 'Ti nisi tisti, ki sem ga čakala!'
Kaj je mogel drugega, kot da je šel. Sovražil bi jo, če mu ne bi bila tako všeč. Kmalu pa so ga misli o njej zapustile.
Pred njim je bila kamnita dežela. Gore na njegovi levi, prepad na njegovi desni. Ustavil se je na robu prepada in bil je strašno sam, le fant sredi praznega sveta, brez angela, ki bi ga objel in jokal je. Je potem čudno, če je skočil? Je potem čudno, če je upal, da je tam nekaj več?
In dekle? Verjetno še zdaj lovi metulje in čaka na pravega.
Čakal je, pa angela ni bilo.
Zato je nekega dne vstal in šel čez polje zelenih trav, ki so valovile v vetru in prišel je do velike reke, ki je motno tekla čez deželo. Tam je sedel na breg in začel razmišljati.
'Kam teče ta reka? Kje je njen konec? Če skočim, me bo odnesla na konec sveta? Mogoče na svoji poti priteče tja gor, na nebeško cesto, kamor si želim.'
Sedel je tam mnogo časa, a bilo ga je strah vode in ni si upal skočiti. Zato je šel naprej po svetu in prišel je v temen gozd. In tam je srečal dekle. Bila je majhna in prijazna in rada se je smejala. Lovila je metulje med visokimi drevesi, ko pa je videla njega, se je ustavila in ga pogledala s svojimi velikimi očmi.
'Ohh!'je rekla: 'Tebe pa sem že dolgo čakala!'
'Res?'jo je vprašal fant in ni ji mogel verjeti.
'Pridi.'je rekla: 'Bova lovila metulje.' Začela je tekati po gozdu in se igrati z metulji in on jo je nekaj časa gledal in bilo mu je, kakor da bi ona imela prav, da ga je res že dolgo čakala in da je tudi zanj konec iskanja in da bo zdaj z njo do večnosti lovil metulje in bo srečen.
Toda, ko je stekel za prvim metuljem, se je ona ustavila. Ko je okusil prvi občutek sreče, je bilo že vsega konec. S prstom mu je pokazala pot ven iz gozda: 'Ti nisi tisti, ki sem ga čakala!'
Kaj je mogel drugega, kot da je šel. Sovražil bi jo, če mu ne bi bila tako všeč. Kmalu pa so ga misli o njej zapustile.
Pred njim je bila kamnita dežela. Gore na njegovi levi, prepad na njegovi desni. Ustavil se je na robu prepada in bil je strašno sam, le fant sredi praznega sveta, brez angela, ki bi ga objel in jokal je. Je potem čudno, če je skočil? Je potem čudno, če je upal, da je tam nekaj več?
In dekle? Verjetno še zdaj lovi metulje in čaka na pravega.
posted by jin at 9:17 PM
0 comments
