Dve novi poglavji

Med popravljanjem in spreminjanjem mojega velikega dela (zabavno, da razen delovnih naslovov za posamezne knjige 1. Veliko potovanje, 2. Padec zahoda, 3. Vojska rdečega zmaja, še nima pravega naslova - mogoče Kraljeva pot?) sem se odločil, da iz dveh obstoječih poglavij napravim štiri. Torej dvakrat po približno 8000 besed. Kar bo še povečalo obseg knjig, a kaj se more.

Prvič, želim si uvesti malo več religije. Ne kot glavno nit pripovedi, ampak kot podlago. Vem, da so takšne stvari težke. Kako ustvariti atmosfero, ko je nekaj prisotno, ko ni direktno opisano. Razmišljam o novem liku svečenika (ne bo svečenik, ker mi ta beseda ni všeč, ampak za zdaj še nimam boljšega imena - mogoče lesnik, glede na to, da je obredje povezano z drevesi). Mimogrede, število likov je že kar veliko, ampak mislim, da mi bo uspelo vse speljati, da ne bo preveč vsega na kupu. Sicer pa je večina stranskih igralcev. Samo štiri so, ki so skoraj vedno na udaru. Potem jih je še nekaj, ki imajo večje vloge, štiri pomembnejši in veliko takšnih, ki so prisotni skozi nekaj poglavij.

Potem, malo več politike, prav tako za podlago. Kako se demokracija (recimo temu tako, čeprav ena izmed dežel, ki bi se v bistvu edina lahko imenovala za državo v bolj modernem smislu, glede na to, da so vse drugo kraljevine, ki pogosto ne nadzorujejo niti vsega svojega ozemlja) spremeni v diktaturo. Bi moralo biti poučno.

6000 besed

Bral sem na blogu enega pisatelja, da zaradi roka napiše po 6000 besed v osmih urah vsak dan. Mislim, da tako nekaj dni.

Se mi zdi skoraj nemogoče toliko napisati. Moj rekord je okoli 5000 besed enkrat, ko sem napisal celo poglavje. Drugače pa je moja vleika knjiga zdaj pri 330000 besedah (v bistvu so tri knjige). Danes sem sicer napisal več kot 2000 besed za spet eno drugo knjigo. Ko končujem nekaj starih projektov, počasi začenjam na novem. Kar seveda ne pomeni, da bom kdaj kmalu svoja dela objavil ali sploh nesel v založbo. Odkar imam službo, mi je vse skupaj postalo malo vseeno. Važno da jaz lahko preberem, kar sem ustvaril; nimam kakšnega posebnega upanja, da bo tudi komu drugemu všeč. Ne gre se za to, da bi bil sam nezadovoljen. Celo zdijo se mi nekatere stvari super, najboljše kar sem kdajkoli prebral. Ampak to je moj okus, ki je zelo različen od okusa drugih ljudi. Rekel bi večine ljudi. Nikakor dobri obeti, da bi svoje knjige lahko kdaj prodal, ne da bi ljudje pljuvali po njih, češ da so na ravno osnovnošolskih spisov. Pri vseh pravljicah, ki sem jih objavil na svojem glavnem blogu nisem dobil niti enega samega komentarja, tako da dvomim, da se komu da brati moje pravljice. Čeprav sem dobil nekaj pohval od drugih. Sicer pa, na koncu koncev je edino merilo uspeha koliko lahko prodaš.

Vidim, da bi ta blog moral malo preoblikovati. Ne da se mi več zmišljevati novih stvari, preveč časa mi pobere popravljanje in dopolnjevanje tega kar sem že napisal. Mogoče bi bilo pametno, da na tem blogu pišem neke vrste dnevnik ustvarjanja: kako vsa stvar poteka itd. Uporabno predvsem zame, manj za bralce (ki jih itak ni).

Loviti metulje

Nekoč je živel fant. Sedel je na skali pod širnim modrim nebom in čakal. Čakal je, da se bo nebo odprlo in ga vzelo k sebi. Čakal je, da se bo z neba spustil angel, ga objel, stisnil k sebi, zavaroval s širnimi krili in potem odnesel tja gor, kjer je za vsako bitje pripravljen prostor, koder bo samo sreča in mir in ljubezen in vse izpolnjene sanje.
Čakal je, pa angela ni bilo.
Zato je nekega dne vstal in šel čez polje zelenih trav, ki so valovile v vetru in prišel je do velike reke, ki je motno tekla čez deželo. Tam je sedel na breg in začel razmišljati.
'Kam teče ta reka? Kje je njen konec? Če skočim, me bo odnesla na konec sveta? Mogoče na svoji poti priteče tja gor, na nebeško cesto, kamor si želim.'
Sedel je tam mnogo časa, a bilo ga je strah vode in ni si upal skočiti. Zato je šel naprej po svetu in prišel je v temen gozd. In tam je srečal dekle. Bila je majhna in prijazna in rada se je smejala. Lovila je metulje med visokimi drevesi, ko pa je videla njega, se je ustavila in ga pogledala s svojimi velikimi očmi.
'Ohh!'je rekla: 'Tebe pa sem že dolgo čakala!'
'Res?'jo je vprašal fant in ni ji mogel verjeti.
'Pridi.'je rekla: 'Bova lovila metulje.' Začela je tekati po gozdu in se igrati z metulji in on jo je nekaj časa gledal in bilo mu je, kakor da bi ona imela prav, da ga je res že dolgo čakala in da je tudi zanj konec iskanja in da bo zdaj z njo do večnosti lovil metulje in bo srečen.
Toda, ko je stekel za prvim metuljem, se je ona ustavila. Ko je okusil prvi občutek sreče, je bilo že vsega konec. S prstom mu je pokazala pot ven iz gozda: 'Ti nisi tisti, ki sem ga čakala!'
Kaj je mogel drugega, kot da je šel. Sovražil bi jo, če mu ne bi bila tako všeč. Kmalu pa so ga misli o njej zapustile.
Pred njim je bila kamnita dežela. Gore na njegovi levi, prepad na njegovi desni. Ustavil se je na robu prepada in bil je strašno sam, le fant sredi praznega sveta, brez angela, ki bi ga objel in jokal je. Je potem čudno, če je skočil? Je potem čudno, če je upal, da je tam nekaj več?
In dekle? Verjetno še zdaj lovi metulje in čaka na pravega.

Ani

Tema se je zgostila, svet je postal mračen kraj, zvezde niso svetile. Razen ene, v njegovem srcu, ki je svetila močno kakor zmerom. Veter je zibal krošnje in šumel čez svet. Cesta spredaj je bila zmeraj ravna in ni se mogel izgubiti. Šel je naprej, zmerom naprej. Tu in tam je pobožal ročaj svojega meča. Ti si moj edini prijatelj, je pomislil. Moč ,to je vse kar človek ima. Moč, zavarovati sebe, moč doseči, kar hočeš. Meč je samo sredstvo za doseganje moči.

Spredaj se je nekaj zganilo, senca je švignila čez cesto in se skrila za deblo. Poznal je to senco, poznal jih je vse, ker bilo jih je več in prihajale so na svet v njegovih temnih časih, kadar je sonce slabše svetilo in je bil mesec le medla svetilka in se je v človeška srca naselilo zlo.
Čudno, je pomislil. Te sence so same toliko trpele, pa vseeno niso znale najti usmiljena za druge.

Ni še potegnil meča, šel je naprej, kakor ne bi opazil. Bližal se je. Potem so švignile, one, ženske z obrazi spačenimi od bolečine. Vse so naredile narobe. Nikoli niso znale ljubiti, nikoli dati svoje topline drugim, živele so v iluzijah o popolnosti in ko te niso dosegle, polne napuha in ponosa, so zavračale in uničevale in puščale umirati, toda s tem so propadale tudi same, da so bile le še pošastne kreature, ki jih nihče ni hotel videti.

V kratkih trenutkih med tem ko so se pojavile in med tem, ko se je zalesketal njegov meč, je videl njihove obraze, njihovo strašno sovraštvo in obžalovanje. Potegnil je in kri je poškropila cesto. Ni jih bilo več.

Bilo mu je žal za njih, toda vedel je, da bi izkazovanje usmiljenja pomenilo njegovo uničenje. Cesta pa je bila še dolga in tema se je vedno bolj gostila, da je še komaj prepoznaval svet okoli sebe. Le zvezda v njegovem srcu je svetila kakor poprej.

Izgnanec - opis osebe znotraj porajajoče se zgodbe

Taval je po gozdu; že dva dni ni videl jase ali zgoraj malo večje zaplate neba. Povsod samo prekleta drevesa, starodavna in polna grč, z vejami kakor koščenimi rokami mrtvega. Nekaj nezdravega je bilo v gozdu, nekaj bolnega se je širilo iz bledih listov in ga sililo na bruhanje. Proti temu se je branil tako, da si je okoli obraza zavil tkanino, ki je nekoč služila za srajco.
Z nogo je zadel ob korenino in skoraj telebnil; meč mu je zletel iz roke in zažvenketal ob deblu. Zaklel je, spet se mu je to zgodilo. Na vsakem koraku je iz zemlje molela kakšna korenina in tudi če je pazil, se ni mogel izogniti vsem.
Pobral je meč in se ustavil. Že cel dan je bil na nogah in počitek bi se mu prav prilegel. Sedel je k deblu in oster žarek je skozi krošnjo posijal na njegov mlad, a izmučen obraz. Poznalo se mu je, da zdaj že kar nekaj časa ni redno jedel in da je premalo spal.
Črne oči so se spod gostih obrvi zazrle v nahrbtnik in močne, žuljave roke so pobrskale za ostanki hrane. Ostalo mu je le nekaj posušenega sadja.
Vtaknil jih je v usta in pričel nejevoljno zvečiti. Bil je vajen boljšega.
Zaprl je oči, da bi si vsaj v mislih naslikal podobe srečnejšega obstoja. Mize polne dobrot, slavne vojščake s kupami v rokah in z nasmehi na obrazih, brhke gospodične odete v najfinejša oblačila, mogočne gradove in plapolajoče zastave. In zgoraj, zgoraj neskončno modro nebo.
Kje je bilo že vse to. Zdaj je bil daleč proč, sam sredi zmedenega sveta, ki je bolj verjel prepričevanju meča kot prijazni besedi.
Bil je izgnanec.

Škrati v moji knjigi

Torej, za nekaj poglavij (5) v moji knjigi nastopa tudi škrat. Eno celo je posvečeno malo več škratom. V bistvu je to takšno neresno poglavje, ki nima drugega namena, kot da zapolni zgodbo med enim in drugim delom in da razbije dokaj temačni del zgodbe z malo zabave.

Zanimivo je na kaj mora vse človek misliti, ko piše. Npr. moja druščina pride v škratovsko vas, eno pač izmed mnogih in ker imajo škrati svoje kralje nekako tako kot kakšno nerazvito pleme svoje vaške poglavarje, se morajo tej velepomembni osebi iti pokazat, ker, tujcev pa res ne bomo puščali vandrati okoli brez nadzora.

No, zamislil sem si prizor malo rejenega škratovskega glavarja in dveh stražarjev. Ki pa sta stala ob njem kakor straža, vsak s svojo sekiro. Šele potem mi je padlo na misel, da je to neumnost. Pride neka druščina povsem nenapovedano k vladarju, pa bosta njegova stražarja stala? Celi ljubi dan? Torej sem jima pričaral stolčka in vstaneta šele, ko se odprejo vrata in oni vstopijo v družbi drugih škratov. Upam, da bo tako boljše in bolj verjetno.

Hordanci

To je nadaljevanje Kamenmosta. Gre za neke vrste potopis, v bistvu pa za vajo iz opisovanja krajev in ljudstev.

Čez reko Komarščico nas pot vodi čez veliko ravnino, posejano z mnogimi strnjenimi vasmi, ki imajo vse po vrsti majhna obzidja, okoli pa se širijo polja in travniki, za njimi pa nepregledni gozdovi.
Ta pot je sila dolgočasna, kajti vse vasi so si podobne in majhne, da v njih ne najdeš drugega kot lesene hiše in hleve in kmete, ki hodijo po svojih opravkih. Travniki so polni živine, kar priča, da ti kraji niso povsem ubožni.
Cesta, po kateri koračimo, je dobra, kajti to je kraljeva cesta, po kateri velikokrat potujejo vojaki in sli, pa tudi trgovci. Ob njej je postavljenih nekaj gostišč, v katerih si lahko popotnik odpočije in se okrepča. Tukaj je možnost za pogovore s trgovci, ki s tabo delijo tisti trenutek v času.
Dva dni traja potovanje čez ravnino, potem se začne svet dvigovati in pot postane bolj mukotrpna. Bliža se obmejna krajina, koder je veliko vojaštva in koder stojijo mnoge trdnjave. Če je bila v davnini meja kraljeve oblasti na reki Komarščici, poteka zdaj onkraj vrhov hribovja, ki se imenuje Zbelovo hribovje.
Vasi tukaj izginejo in od ceste se ne ločujejo več stranpoti. Vse okoli se širi gozd.

Na prelazu čez Zbelovo hribovje se nahaja velika trdnjava, Medvedov brlog imenovana. Vidi se jo že od daleč in tudi z njenih visokih stolpov se da dobro nadzorovati deželo onkraj hribovja, koder se klatijo Hordanci, tisti divjaki, ki so po vsem svetu krivi za toliko grozodejstev in so odgovorni, da je mnogo sveta le neposeljena divjina.

Na tem mestu bi bilo dobro opisati te Hordance. Najprej, je jih več vrst, a v teh krajih živijo oni, ki se imenujejo Hodniki. To zato, ker imajo le malo konjev in se premikajo čez deželo v pehotnih trumah. Po drugih krajih potem živijo tudi oni, ki se imenujejo Konjarji, ker so dobri jezdeci.
Nihče ne ve, koliko je teh divjakov po svetu, toda veliki poznavalci divjega vzhoda vedo povedati, da je njihova dežela zelo obsežna in da je potrebno najmanj 50 dni, da se jo prekorači peš, tam pa je toliko ljudstva, da bi zadostovalo za tri naša kraljestva. Še sreča je, da so ti ljudje tako divjaški, tako nepovezani, tako nagnjeni k ropanju celo med samimi seboj, da se ne zberejo in skupaj udarijo po kraljevi vojski v obmejni krajini, ker bi potem vsem, ki zdaj tam živijo v miru, res trda predla.
Toda, četudi so nepovezani, so posamezne skupine še vedno zelo močne. Pet let je minilo do dne, ko so bile te besede napisane, ko se je velika truma čez 2000 Hordancev udarila s kraljevimi silami prav pri Medvedovem brlogu. Bitka se je končala srečno za kraljeve; le malo jih je padlo, medtem ko je bil sovražnik razgnan na vse strani sveta in je za sabo pustil skoraj polovico svojih. Še zdaj je mogoče videti nekaj njihovega orožja v notranjosti trdnjave, kamor so ga za spomin znosili vojaki.
Naj povem, kakšno orožje je to. Če zaprosite vojake, so namreč več kot pripravljeni biti vodiči. Tako lahko vidite kratke dvorezne meče, ki so pri Hordancih zelo v uporabi. To je njihovo najboljše orožje. Ročaji so sicer po večini slabi, a rezila so dobro izdelana. Potem lahko vidite nekaj redkih daljših mečev, med katerimi vam bo pozornost pritegnil velik žagasti meč z zelo lepim belim ročajem, v katerega so vgrajeni trije modrikasti kamni. Izvedeli boste od vojakov, da to ni Hordansko delo, temveč do ga morali to čudovito orožje upleniti nekje v bolj razvitih krajih. Nosil pa ga je v bitki sam poveljnik divjaške trume. A pomagal mu meč ni kaj dosti, ker ga je od daleč prestrelila dobro namerjena puščica.
Če smo že pri lokih in puščicah; tudi teh je nekaj najti, a to so majhni loki za boj bolj od blizu in se ne morejo primerjati s tistimi, ki jih premorejo kraljevi vojaki. Celo tako slabi so, da so v pravi posmeh.
Ščiti so okrogli in poslikani. Nekaj je prav lepih. Na enem je najti lepo dekle s črnimi lasmi; na drugem spet veliko ribo med valovi. Drugega oklepa ni najti.
Še nekaj drobnarij lahko vidite in to je potem vse. Kar lahko iz orožja izveste o Hordancih je, da so zelo nerazviti v orožarstvu, kakor so tudi slabi na vseh drugih področjih. Živijo v majhnih šotorskih naselbinah in le redko gradijo lesene trdnjave. Pri njih je vse podrejeno vodjem rodov, a v družinah vse najmočnejšemu moškemu. Pri njih velja, da je pravica pri močnejših. Ženske so tam vredne podobno kot krave in jih tudi tako obravnavajo. Prav tako pa so nečloveški do vseh tujcev, ki jih, če so sposobni za delo, zasužnjijo, če ne, pa pobijejo. Širijo se celo govorice, da v časih, ko jim primanjkuje hrane, ujetnike jedo, toda to je težko potrditi. Pri vseh njihovih grozotah to niti ni tako malo verjetno.
Kar se tiče njihovih oblačil: vse si delajo iz živalskih kož. Pomembnejši med njimi imajo včasih kaj nakita, uplenjenega med roparskimi pohodi; in s tem se zelo bahajo.
Med njimi sta razširjeni še dve navadi. Prva je, da imajo dolge lase spete v več čopov ali v kitice. Druga je, da imajo po telesih slikarije, ki včasih mejijo na pravo umetnost. Najraje jih imajo po obrazu in po rokah, potem pa pridejo na vrsto ramena in prsi, ter hrbet. Nekateri so celo poslikani po celem telesu.
Takšni so ti Hordanci, ki jih pobližje ni dobro spoznati. Najbolje se je nastaniti v trdnjavi, potem pa izbrati pot bodisi na sever, bodisi na jug, tja pač, koder je kraljeva moč še prisotna.

Sem pa res razočaran

Eto, napisal sem že 36 pravljic (OK, nekatere so pripovedke), nekaj jih sploh ne bo šlo v mojo knjižico, imam še kar nekaj zamisli in še niti približno ne mislim nehati (ko bom končal s trenutnim delom, bom začel pisati naslednje) in z veseljem bi se udeležil naslednjega natečaja:

Od avtorjev pričakujemo (razpisni pogoji): - da je celotna pravljica napisana na A4 formatu (do 1600 besed); - besedilo naj bo tipkano; - pravljica mora biti v „literarni obliki“ in napisana v slovenskem jeziku;
- pravljica mora biti razumljiva za otroke do 10. leta starosti;
- avtor pravljice ne sme biti starejši od 26 let;
- pravljica mora biti last avtorja;
- avtorji sodelujejo izključno s predhodno neobjavljenimi besedili;
- avtorjem se pravljic po končanem natečaju ne vrača, le-te postanejo last Društva ŠMOCL, kar pomeni, da lahko pravljice objavi v knjigi, na spletni strani in v ŠMOCL-ovih občilih;
- pravljic ni mogoče spreminjati ali zamenjati po tem, ko so bile oddane; Dela, ki ne bodo v okviru zgoraj navedenih pogojev bomo izločili iz natečaja.

Aha, jaz sem star 27 let. Ko bo natečaj končan, še nekaj mesecev več. In tako ne bom mogel sodelovati. Na žalost. Ker, z veseljem bi se potrudil. Oziroma, pravljico, ki bi zadostovala tem kriterijem bom napisal, pa bo ostala pač pri meni. Po pravici povedano niti ne vem, kako naj bi se lotil pisanja pravljice za tako mlade otroke, ker so moje do zdaj bolj za starejše, fantasy bralce. Ampak bi že šlo. No, napisal bom že, ni kaj.
Škoda da ni več natečajev, dajo mi nek zalet, neko vzpodbudo, da se potrudim e celo bolj, kot bi se sicer. Sicer pa, do konca tega leta bodo moje pravljice in pripovedke gotovo končane in potem bo napočil oni trenutek resnice, ko bom moral začeti iskati založbo. Malo več upanja imam sedaj, ko vem, da bo enkrat v začetku naslednjega leta skupaj s še 16 drugimi objavljena moja Čarovnica.

Za Nadjo z ljubeznijo

Nisem vedel kam naj dam, pa sem preprosto dal sem.

Pismo leži sredi razvalin. Po straneh je malo ožgano, drugače pa še dobro berljivo:

'Draga Nadja,
Končno smo prispeli. Strah me je. Tukaj smo, vidimo jih čez širno polje; njihove tanke s črnimi križi, in strah me je bolj kot kdaj prej v življenju. Nisem edini, vse nas je strah, ampak to moramo storiti. Za nami ni več obrambe, če mi pademo, bodo prodrli v mesto, v to deželo razvalin. Poveljniki so nam rekli, da tega ne smemo dopustiti.

Bitka bo kmalu. Pišem ti to pismo tu, na tanku. Se spomniš tistega dne, ko so cvetele jablane? Nebo je bilo neskončno in na njem ni bilo oblačka. Bila si tako lepa, moja Nadja. Tvoji črni lasje in tvoja bela koža in tvoje velike oči in rekla si mi, da me ljubiš in me boš vedno ljubila. Zdaj se spominjam tistih trenutkov. Tukaj, sredi ruševin, se spominjam.

Vanja tudi piše. Saj se spomniš Vanje? Rdečelasi dolgin, ki je večkrat zahajal k tvoji sestri? Kje je že tisto. In Pjotr, on popravlja nekaj na tanku, na naši ljubi Katjuši. Ja, poimenovali smo naš tank Katjuša. Ima veliko rdečo zvezdo, prav lep je, oziroma, moram ji reči ona. Upam, da nas bo varovala s svojim oklepom. Zmagati moramo, preživeti moramo dan, in če ne

Če umrem, Nadja. Oh, kako je to težko. Od začetka sem ti hotel to pisati, pa nisem mogel. Zdaj pa ta slutnja. Nadja, če umrem, če se nikoli več ne vrnem, če te nikoli več ne bom mogel gledati v tvoje velike oči, vzemi drugega! Ljubi drugega Nadja, najdi nekoga, ki te bo imel tako rad kot jaz. Ne morem prenesti misli, da bi bila ti žalostna, da bi bila sama na tem svetu, sama pod neskončnim nebom, sama sredi neskončne stepe.

Nadja, ti veš kako te ljubim. Ko bo prišel tisti usodni trenutek, se bom boril zate. Ne bo me strah, ne bom trepetal pred smrtjo, dal bom vse od sebe, da boš lahko ponosna name, da bodo vsi lahko ponosni name.

Nadja, jaz te ljubim.'

Temen komisar se sklanja nad svoj dnevnik in piše ob slabi luči, ki jo daje na pol dogorela sveča:

'Napad se je začel ob zori. Nemška tankovska kolona je udarila po severni smeri in se spopadla z našimi branilci. Bilo je nekaj zmede, potem smo se uredili. Koljonin je potegnil vso centralno obrambo na sever. Začel se je boj in imeli smo velike izgube. V nekem trenutku so njihovi tanki popolnoma prebili našo obrambo. V ruševinah mesta je ostal samo en naš tank.

Tank, ki je imel na boku veliko rdečo zvezdo in so ga njegovi vojaki poimenovali Katjuša. Poznal sem posadko: Voronin, Krušev in Bjat. Dobri mladi vojaki. Še včeraj sem jih videl, ko sem šel na ogled naših položajev. In zdaj jih ni več.

Nemci so imeli popolno premoč. Dvanajst tankov na enega. Bili so brez možnosti. A kako so se borili. Streljali so do zadnjega. Uničili so tri njihove tanke. Niso jim mogli do živega. Potem jim je zmanjkalo streliva in, ne vem kaj so tedaj razmišljali, ampak udarili so kar naprej, zaleteli so se v prvi tank, ki jim je prišel naproti. Razneslo jih je. Vrli fantje. Mrtvi.
Koliko jih je že izginilo v tej vojni. V teh množicah pozabljam na njihova imena. Voronin, Krušev in Bjat. Koliko je bilo še drugih.

Včasih mi postane slabo ob vseh teh smrtih. A drugače ne moremo, ne moremo samo leči in umreti pod navalom fašističnih hord.'

V svetli sobici sedi mlado dekle, nekaj nad dvajset let. Črni lasje ji padajo na modro obleko. Obraz ima nenaravno bled. Piše pismo:

'Draga Irina,
Ne vem kaj ti naj napišem. Tako mi je, kakor bi izjokala vse solze. Ne morem več jokati. Sama sem.

Prebiram njegova pisma, vase srkam vsako njegovo besedo, spominjam se, žalujem in včasih, priznam, včasih si mislim, da vse sploh ni res, da bom nekega dne stala pri vrtnih vratih in ga bom videla prihajati: šel si bo z roko v svoje pšenične lase in smejal se mi bo in padla mu bom v objem in jokala bom in on mi bo rekel: 'Norica, kako si lahko mislila, da sem umrl.'

Tako lepo je sanjati. Ko pa je sanj konec, to tako boli, Irina, tega ne moreš razumeti, zdi se mi, da mi bo v prsih raztrgalo srce.

Življenje gre dalje in ne vem, ali ni to še bolj strašno, kot da je padel. To, da gre naprej, da moram živeti brez njega, da moram skrbeti za druge stvari, to je grozno. Minevanje je strašno.'

Pred propadom

Vse je prešlo. Kdo bi si mogel misliti v letih, ko se je ves svet tresel pred našo silo, da bo prišel čas, ko bodo naše roke oslabele in bodo naša obzidja podrta in najboljši možje vsi pokopani.
Zdaj smo le senca svoje prejšnje slave. Dan je prišel h kraju, jesenski veter je odpihnil listje z mogočnega drevesa, že padajo prve snežinke, čas črne smrti je blizu.
Kamorkoli pogledam jih vidim: črne vojske, kako se zgrinjajo proti našim mejam. In kje so beli branilci, kje so slavni bojevniki, kje so mogočni vitezi? Ni jih. Le za peščico otrok in starcev in žensk stoji na zidovih pretekle moči in se še stavi v bran.
In jaz, ki sem kralj, sedim sam sredi dvorane polne duhov prednikov in ne vem kam se obrniti po pomoč.
Vse je prešlo. Zreli smo, padli bomo in ne bo ga, ki bi nas podprl. Zdaj prihaja čas zime, čas teme, čas smrti, kakor je to določeno za vsa kraljestva tega sveta in kakor je to določeno za vsa ljudstva tega sveta in kakor je to tudi določeno za vse mogočneže tega sveta. Meč se je prelomil, prapor se je raztrgal, zid se je podrl.
Zbogom torej, kajti mrzla grobnica že čaka.

Ena takšna vaja: govor kralja pred propadom kraljestva

Odposlano

Končno sem poslal svojo Čarovnico. Na natečaj mislim. Dobro, nisem čisto zadovoljen, ker mi je zmanjkalo za kakšnih 1000 besed prostora. Ali pa ne? Ne vem. Zgodba mi je všeč in mislim, da jo bom sam zase malo razširil. Mogoče podvojil obseg, malo bolj raziskoval osebe.

Upam, da bo objavljena. Čeprav ne bom dobil niti ficka. Ampak ime, podpis v knjigi, objavljena zgodba, tudi to je nekaj.

Na drugo stran

Noge je namakala v potoček in prisluškovala njegovemu žuborenju. Veje zgoraj so ji delale senco. Gozd je bil v tem letnem času smaragdno zelene barve.
Strmela je v svoj odsev v vodi.
'Počasi teče čas.'
'Zakaj sem tako sama?'
'Kaj vedno naredim narobe?'
Stisnila je ustnice.
'Sovražim jih!'
Ampak, če bi lahko ubežala, potem mi ne bi bilo več mar za njih.'
V bližnjem vejevju je ptica zažvrgolela svojo pesem.
Le za hipec se je ozrla, potem je svoj pogled zopet usmerila v potok.
'Zelena dežela, koder ne prebivata strah in bolečina.'
'Tam bi mogoče lahko bila srečna.'
'Sama.'
Nagubala je čelo, njen obraz si je navzel nelepe poteze. Rjave oči so zrle v prazno, za njimi se je porajal drugačen svet poln misli. Zelena dežela, osamljeno drevo na griču, tanka srebrna črta reke v daljavi, bela hiška z vrtom in okoli nje bela ograja. Na nebu vroče sonce.
'Na drugo stran.'
'Proč od tukaj.'
'Skozi vodo?'
Z rokama si je podprla obraz. Zaprla je oči.
'Mar to boli, če se utapljaš?'
'Voda, ki vdira v pljuča.'
'Želja po zraku.'
Voda, voda jo je obdajala, vse okoli je bila, nesla jo je proč, tja, na morje, telo brez življenja.
Odprla je oči. Potem je vstala.
'Strah me je živeti in strah me je umreti. Ampak nekaj moram izbrati.'
'Izbrala bom upanje.'

Po reki je neslo truplo bledega dekleta. Nič več misli, nič več strahov, nič več življenja. Toda njeno upanje, se je njeno upanje uresničilo?

Temna senca

Medla luč je osvetljevala sobo. Sedem mož je sedelo za okroglo mizo in molčalo. Pred sabo so imeli polne vrče piva, a nobeden ni pil. Napetost se je zavlekla med njih in vsak se je oklepal ročaja svojega meča. V kaminu je počasi dogoreval ogenj.
Bila je majhna ta soba v kateri so bili; imela je le ena vrata, ki so bila zdaj zapahnjena, in okno, ki je bilo zabito z deskami, da nihče ne bi mogel noter. Zunaj je vladala noč, tako da se niti skozi redke špranje ni mogla prebiti dnevna svetloba in bolj osvetliti temačne obraze sedmih mož.
V njihovih obrazih je bila zapisana zaskrbljenost, in hkrati neka surovost. Bili so morilci, njihove oči so to izdajale in njihovi ožiljki so to potrjevali. Bili so ovešeni z raznovrstnim orožjem, orodjem njihovega posla. Vsak je imel meč in nekaj nožev, nekateri so imeli loke in sekire in kopja. Ovešeni so bili v zamazane cote in vsi po vrsti so bili bradati in neumiti.
Vsak med njimi jih je ubil že nešteto in mnogi so zakrivili posilstva in požige. Bili so možje brez milosti in brez sočutja.
Toda, vseeno so poznali strah. Strah pred temno senco.
Ljudje so pravili, da temna senca ni človek, da je senca, ki se poraja po temnih kotih in kaznuje zle ljudi. Da prihaja ponoči, da je nihče nikoli ne vidi, dokler ni prepozno, da je nepremagljiva.
Nekaj je zaškripalo nad njimi in vsi so se zdrznili, toda premaknili se niso. Le prestrašeno so se spogledali. Potem je vse šlo hitro, hitreje, kot so sploh kdaj pričakovali, da bo prišla kazen za njihova dejanja.
Strop nad njimi se je vdrl in črna senca, človek ves odet v črn plašč in z masko na obrazu, je švignil med njih in za kratek trenutek so videl blisk ostrine meča in kri je poškropila steno. Enemu je odletela glava.
Skočili so na noge in pograbili vsak svoje orožje. Eden je menil, da je bolje, če proti temu nasprotniku uporabi sekiro in pograbil je ogromno orožje in z njim zasekal proti senci, ki je švignila mimo njega in pristala na mizi, okoli katere so še malo prej sedeli. Zgrešil je in razpolovil je mizo, ki se je s truščem razletela. Senca je švignila in iz roke ji je zletel kratek nož, ki je enemu končal v vratu, da se je z grgrajočim glasom in tresočimi rokami pograbil za rano; a pomagalo mu ni nič več. Kmalu je bil le še negibno telo na tleh
Drugi se na to niso ozirali: Vsakemu je bila prva misel lastno preživetje in v svojih srcih niso imeli prostora za druge ljudi, da bi jih obžalovali in z njimi še sočustvovali.
Sekali so po temnem nasprotniku, medtem pa je ogenj v kaminu dogoreval. Bilo je, kakor bi se mačka igrala z mišmi. Zopet je švignil bridek meč in zopet je po tleh padlo obglavljeno telo. Preostale štiri je popadla blaznost zaradi velike jeze in popolne nemoči. Kakorkoli so se že trudili, svojega nasprotnika niso mogli doseči.
Eden je zarukal kot ranjen bik in se vrgel proti senci, trenutek zatem ga je ostri meč bliskovito prepolovil na dva dela, da se mu je črevesje razsulo po tleh. Drugi trije so do konca poblazneli in hoteli so čim prej pobegniti.
Dva sta padla še preden sta prišla do vrat, tretji se je prebil ven na hodnik, a tam ga je zadel nož in ga pribil na steno. Potem ga je močna sila odtrgala od stene in vrgla po tleh. Temna senca je nepremično stala pred njim.
Potem si je snela svojo masko.
'TI? TI?'je zavpil mož na tleh: 'Ampak ti si mrtva! Ubil sem te! Vrgel sem te v reko! Zakaj nisi crknila?!'
Dolgi rjavi lasje so ženski padli po ramenih. Strmela je vanj s trdimi očmi, a v kotičku ustnic se ji je porajal zaničljiv nasmešek.
'Nisi dobro opravil, teslo.'je rekla: 'Ko si me posilil, bi me moral prav ubiti. Reka me ni vzela in ko sem prišla nazaj, sem postala stokrat močnejša. In kako sem le čakala ta dan. Oh, kakšno veselje bom imela s tabo.'
'Kaj mi boš naredila, prekleta kurba?!'je zavpil mož. Glas se mu je tresel, bal se je, toda hkrati je strašno sovražil. Bila je nekoč njegova žrtev, telo brez moči, zdaj pa je bila pred njim in mu grozila. Želel si jo je še stokrat posiliti in jo prav počasi zaklati, da mu nikoli več ne bi mogla groziti.
'Ti si mala nedolžna kurbica in ubil te bom!'je rekel, kakor se ne bi zavedal položaja v katerem se je znašel.
'Klati?'se je nasmehnila ona: 'Ja, to se mi zdi dobra zamisel. Počasi, vso noč, ti bom pri živem telesu odirala kožo. Ne bo to zabavno? In tvoje očke, jih boš kaj pogrešal? In jezik? Sploh ne vem, kje začeti.'

Tisto noč so se v temo še dolgo slišali pretresljivi kriki. Ponehali so šele tik pred jutrom. Mnogi so jih slišali, toda nihče si ni upal približati hiši, v kateri so vedeli, da živijo hudodelci. Širile pa so se tudi govorice o strašni temni senci, ki kaznuje vse zlo, in te ni hotel nihče srečati.

Težave s pravljicami

Pišem (končujem) svojo zbirko pravljic in pripovedk iz Marogosa. Marogos je izmišljena dežela, sicer pa v istem svetu kakor vse te zgodbe na tem blogu in moja fantasy knjiga in kratka zgodba, ki jo imam namen poslati na razpis.

Kakorkoli že, od začetka sem imel namen napisati 33 pravljic, torej nekako 140 strani (če vzamemo, da imajo pravljice in pripovedke med 1000 in 2000 besed teksta). Te pravljice naj bi bile temačne, mnogokrat s slabim koncem, zelo podobne Grimmovim pravljicam. Predstavljale bi naj eno deželo in ljudi tam, ki so tudi malo temačni. Kasneje, ko bi se loteval novih pravljic iz neke druge dežele, bi dodal več svetlobe, več veselja in skoraj nobena se ne bi končala s slabim koncem.

No, zdaj imam 33 pravljic in pripovedk, toda z vsemi nisem zadovoljen. Ena je npr. zelo obrnjena Rdeča kapica. Ni plagiat, zadevščina je popolnoma obrnjena na glavo, toda nočem je vključiti k ostalim. Spet ena je preveč podobna neki slovenski ljudski, tako celo, da bi jo lahko imenoval za priredbo. Tudi ta bo frčala.

Po drugi strani moram napisati še pojasnjujoči uvod, dodati zemljevid in napisati malo večjo pravljico, ki bo nekje na sredini stala kot simbol vse knjižice. Da ne pravim o ilustracijah. Rad bi imel risbe, in to k vsaki pravljici ali pripovedki. (Tista, ki bi naj mogoče kaj narisala, še vedno ni prišla.)

Imam pa še nekaj pravljic, ki so zapisane do polovice, pa se nikakor ne morem spomniti dovolj zanimivega razpleta in to me zelo muči, ker ene že celo leto ne morem končati. Če bi vse te končal, bi potem lahko izbiral med napisanimi in slabše izločil.

Še en problem vidim, da sem hotel vključiti pripovedke brez čarobnih elementov, ki bi v nekem pravljičnem jeziku podajali zgodovino dežele Marogos. Zdaj so takšne pripovedke samo tri, moralo pa bi jih biti še nekaj, da bi celotni zasnovi dajale potrebni okus. Seveda, če sploh ima smisel to zapisovati.

No ja, enkrat v bližnji prihodnosti bodo Pravljice in pripovedke iz Marogosa končane. Potem pa, potem pa pojma nimam kako deluje to z založbami in če imam sploh kakšno možnost to objaviti. Koliko pa stane samozaložba pojma nimam. Nekaj denarja imam, ampak čez miljon pa res ne morem iti. Rad pa bi že enkrat imel plod svojega dela na knjižni polici. Tako, da bi že enkrat v življenju nekaj končal.

Začetek Rdeče knjige

O nastanku sveta
Bila je neskončna, brezmejna in brezčasna črnina. V njej ni bilo ne zvezd ne zemlje ne vode ne zraka ne ognja, pač pa je v črnini živel vseprisotni duh: to je bil duh črnine.
Duh črnine je spal. Nič se ni premaknilo, nobenega gibanja ni bilo, le brezmejna črnina. Potem se je duh črnine zbudil v temo. Vse se je premaknilo. Tam, koder se je črnina odmaknila, je nastala svetloba in duhu črnine je bila všeč. Zato je ustvaril zvezde in bilo jih je neskončno število. Ustvaril pa jih je s svojim pogledom: kamor je namreč pogledal je že bila zvezda.
Tedaj je duh črnine postal Bog, kajti ustvarjal je. Imenoval pa se je zvezdni Bog.
Zvezde so se začele premikati in nastal je čas. In vse gibanje, prihajanje in odhajanje je bilo kakor najlepša glasba in zvezdni Bog je bil zadovoljen in dolgo je užival v ustvarjenem.
Toda čez mnogo časa, ki si njegove dolžine človek ne more predstavljati, si je Bog mislil: Sam sem, prostor je pa tako prazen, ker tudi če je veliko zvezd, so te mrtve in razen lepe glasbe mi ne dajejo več veselja. Tedaj je Bog ustvaril zemljo, velike dele prekril z morjem, jo obdal z oblaki in razposlal svoje vetrove. Videl je, da je lepo, a da bi moglo biti še lepše. Ustvaril je zato gore in doline, naselil zemljo z rastlinami vseh vrst in z živalmi vseh vrst. Tudi to je bilo lepo in dolgo je bil zadovoljen z ustvarjenim.
Ker pa je hotel, da bi svet naseljevala njemu podobna bitja, ki bi mogla tako kot on misliti, se veseliti in žalovati, kakor bi bilo potrebno, je ustvaril vile in enoroge in z njimi je naselil svet. Z njimi se je mogel pogovarjati in bila so mu zelo ljuba bitja.

Toda zvezdni Bog je bil utrujen od dela in hotel je zopet spati. Da pa bi njegov ustvarjen svet živel naprej, je ustvaril skrbnike. To so bili manjši bogovi, tisti, ki še danes skrbijo za svet.

Stvarjenje skrbniških bogov

Najprej je ustvaril boga groma, da bi skrbel za nebo in oblake in vetrove in bi načeloval drugim bogovom. In temu je bilo ime Vihr, imel pa je še ime Grom.
Potem je ustvaril boginjo življenja, da bi skrbela za rastlinje in za živali in za vsako živo bitje, sploh pa za enoroge in vile, ki jih je nadvse ljubil in tej je dal ime Živa, imenovala pa se je še zelena boginja.
Kot tretjega je ustvaril nebeškega kovača, da bi poskrbel za tisto, kar je nad oblaki in da bi zgradil domovanje bogovom in bi pomagal živim bitjem pri delu. To je bil Kors, ali nebeški kovač.
Ker pa je videl zvezdni bog, da je še veliko podzemlje prazno, je ustvaril temnega boga, ki bi skrbel za naravni konec vsake stvari, ki se imenuje smrt. Tako je ustvaril boga zime in podzemlja in smrti in bilo mu je ime Rog. Toda na začetku smrti še ni bilo in Rog še ni vedel za svoje poslanstvo. Zvezdni Bog pa, on je vedel.
To so bili skrbniški bogovi in njim je podelil moč ustvarjanja drugih, nižjih bogov. Ko je vse to storil, je videl, da je dobro, in utrujeno je zaspal.

Stvarjenje sonca in meseca
Na začetku je bila tema, kajti sonca in meseca še ni bilo in edina luč je bila od zvezd. Bogovi Vihr, Živa, Kors in Rog so živeli na zvezdni cesti na nebu, od koder bi lahko videli svet spodaj, če ne bi bilo tako temno. Tako temno je bilo, da so še sami sebe komaj prepoznavali, kajti niso imeli nobene luči, ker še ta ni bila ustvarjena.
Zato je Vihr rekel Korsu: 'Ta svet je vse preveč mračen in nič mi ne ugaja. Niti svojih stopal ne vidim, tebe pa sploh ne. Naredi veliko svetlobo pod zvezdno cesto, da bo osvetlila vse stvarstvo. Zemljo bo osvetljevalo od zgoraj, nas pa od spodaj in vsi bomo zadovoljni.'
Tedaj je Kors šel in s svojimi mislimi ustvaril bledo svetlobo in jo ujel v veliko srebrno kroglo z nevidnimi krili, ki jo je poprej skoval, da je lahko letala okoli zemlje pod zvezdno cesto. To je bil Mesec.
Vendar je ta vse premalo osvetljeval, dasi je Rogu zelo ugajal. Vihr pa ni bil nič zadovoljen in je rekel 'Temu ti praviš svetloba? Za nič drugega ni dober ta tvoj Mesec, kot da sem spoznal, da imam brado in da te zdaj vidim. Zemljo pa vidim le malo. Pojdi in ustvari močnejšo svetlobo, ki bo vredna tega imena.'
Kors je šel in z mislimi je ustvaril še mnogo močnejšo svetlobo in ujel jo je v veliko zlato kroglo z nevidnimi krili in poslal jo je na pot nad zemljo in pod zvezdno cesto. Ker pa mu je bil mesec všeč, je sonce poslal po drugi poti, da se ne bi srečevala, razen včasih.
Tako sta bila ustvarjena Mesec in Sonce in na svet je prišla močna svetloba.
Tedaj so se bogovi končno dobro videli med seboj: Vihr je bil orjak z dolgo rjavo brado in črnimi očmi. Živa je bila prečudovita ženska z dolgimi zelenimi lasmi. Kors je bil prečudovit, a močan mladenič. Rog pa je bil temen bog z rogovi na glavi.

Za Tejo

Večer se je spustil nad veliki vojaški tabor poln belih šotorov in na vzhodu so se prižgale prve zvezde. Tukaj je taborila velika vojska, ki pa se zdaj že nekaj časa ni nikamor premaknila, in bili so prepuščeni samim sebi, da so si krajšali čas kakor jim je bilo po volji.
Po široki stezi, ki je vodila počez čez tabor, je hitela svetlolasa ženska v modri obleki in se živčno ozirala zdaj sem, zdaj tja, kakor bi se bala, da je ne bi kaj presenetilo. Bila je nizke rasti, a lepa, in obraz so ji krasile modre oči. Nič drugega ni bila kot služabnica iz sosednje vasi, ki je v taboru pomagala pri kuhi. A zdaj je bila na poti vse kam drugam, kot v osrednjo kuhinjo.

Močna roka jo je zagrabila in pritisnila k steni.
'Kaj pa imamo tukaj?'je rekel črnolasi vojak in se ji zarežal z vsemi svojimi rumenimi zobmi: 'Če to ni naša Aniša, ki tako rada hodi po taboru. Si končno spoznala, da sem pravi zate?'
'Nehaj!'mu je zagrozila in dvignila pest.
'Ker drugače bo kaj?'
'Povedala bom poveljniku tabora in dobil boš svoje.'
Namuznil se je: 'Oh, tega ne boš storila. Saj veš, da me hočeš.'
'Bebec!'
Izmuznila se mu je in zbežala. Obstal je; ni mu bilo, da bi se poganjal za njo in zaklical je: 'Te bom že še dobil!'in pri tem se je smejal. Za hip se je obrnila in mu poslala grd pogled, a takoj za tem se je že smejala, kajti ta človek jo je neskončno zabaval. Ni in ni izgubil upanja, pa če ga je že stokrat zavrnila.

Prišla je pred šotor na koncu tabora; za trenutek se je obotavljala, potem je le vstopila. Ni se več smejala, pač pa si je pozorno ogledovala notranjost. Po tleh so bile položene kože in ob strani je bil zaboj, na njem pa lok in tul s številnimi puščicami. Malo dlje je na tleh nemarno ležal meč in poleg njega nekaj oblačil. Na drugem kraju je stala mizic in na njo je bila postavljena majhna svetilka, ki je dajala medlo svetlobo. Ni bilo sledu o kakšnem človeku in počasi, začudeno je stopila naprej. 'Hm.'je pomislila: 'Je ni?'
Tedaj se je nekaj zganilo za njo in trenutek kasneje sta ji dve mehki, rjavi dlani zakrili oči in od zadaj je čutila njeno telo, kako se ji je priželo in čutila je njen dih na svojem vratu. 'Ah, torej si le tukaj.'je zavzdihnila, pol z veseljem, pol z neko čudno žalostjo.
'Aha.'je slišala. Izvila se ji je iz objema in stopila proč. Stala je tam, ona, Lavinia, in gledala jo je z velikimi, lačnimi rjavimi očmi, in v kotičku ustnic ji je igral poreden nasmešek. Bila je visoka, mnogo višja od nje. Dolge rjave roke in dolge rjave noge in črni kuštravi lasje, ki so ji padali na ramena. Približevala se ji je počasi in previdno, kot bi bila na lovu in še naprej jo je gledala kot prej.
'Prej sem se komaj izvila Tveru.'je rekla Aniša: 'Noče in noče razumeti, da ga nočem.' Trd nasmešek se ji je naselil na obraz in njene oči so motno strmele k izhodu iz šotora. 'Samo eno hoče.'je rekla: 'In nikoli mu ni dovolj.'
'Ja?'je rekla Lavinia in se ji še bolj približala.
'Jaz pa nisem takšna, zaslužim si več, kot da bi bila samo predmet v rokah močnejšega.'
Lavinia je bila že čisto blizu. Njena roka je spolzela na njen bok in je počasi iskala pot najprej čez hrbet in potem navzdol.
'Zaslužim si spoštovanje.'je rekla in Lavinia jo je pozorno gledala v oči, medtem ko so ji njeni prsti začeli odpenjati obleko. 'In toplino; ne samo za en dan ali nekaj noči ampak za vedno.'
'Moja ljuba Aniša, zaradi takšnih besed te imam tako rada.'je dahnila Lavinia in ji slekla obleko, potem pa se stisnila k njenemu golemu telesu.

Aniša je čutila njeno vroče, a hkrati tako hladno telo ob svojem. Njena koža je tako lepo dišala. Zaprla je oči in vdihnila ves njen vonj vase. To je storila vedno, da jo je potem ta isti vonj spremljal povsod. In ni mislila na vonj po olju s katerim je bila Lavinia naoljena. V mislih je imela vonj ljubezni, pripadnosti, enosti. V tistem trenutku bi jo najraje pahnila od sebe in stekla iz šotora v temno noč, mogoče celo raje v objem Tveru. Vendar tega ni bila sposobna storiti, četudi si je želela. Bila je kot vkopana, tam sredi šotora.

Lavinia ji je počasi, s konicami prstov podrsavala po roki in sočasno budno spremljala vsak svoj gib. Njene mehke blazinice so dajale občutek nežnega žameta, zaradi česar je Aniša vsa drgetala po telesu. Roka se je premikala vse višje, dokler se ni ustavila na njenem čvrstem vratu. Čutiti je bilo divji utrip srca in Lavinia se je zaradi tega zadovoljno namuznila. Razprla je prste, zaobjela z dlanjo vrat in položila nanj še drugo roko.

'Ko bi le sedaj stisnila močneje', je pomislila Aniša. 'Naj me reši muk in stiska tako dolgo, dokler ne bo iz mene izsesala še zadnjo kapljo življenja. Zakaj se me ne usmili in to stori.'

A Lavinia tega ni storila. Niti pomislila ni na to. S palcema se je pomaknila do njenih ustnic in jih začela počasi gladiti. Bile so majhne in polne majhnih brazdic in razpok, kar je bila posledica dela v kuhinjski vročini in zunanjega mraza. Lavinie to ni motilo. Oboževala je te ustnice, oboževala te razpoke, oboževala vsak njihov dotik s svojimi ustnicami. S kazalcem je podrsela po njenem nosu. Ta majhen, ljubek nos. Nato se ji je zazrla globoko v oči. Nedolžne modre oči, ki so ji slepo zaupale in jo gledale s tistim 'prosim ljubi me' pogledom. V njenih očeh je videla odsev svojih. Bile so hladne in izdajale lastno premoč nad njo. Z obraza ji je popravila pramen las in ji ga potisnila za uho. Z rokami ji je nato počasi zdrsela skozi lase in Aniša je pri tem pomaknila svojo glavo vznak in tiho zaječala od ugodja.

Lavinia jo je približala sebi in se s svojimi čutnimi ustnicami počasi zarila v njene. Aniša je zaprla oči in se prepustila plesu ustnic. Čutila je njeno sapo in imela občutek, kakor da z vsakim poljubom izsesava njeno dušo. Jezika sta se prepletala in si izmenjevala tekočino ljubezni. Lavinia jo je narahlo ugriznila v spodnji kot ustnice, jo nežno povlekla za sabo in spustila. Aniša je začutila rahlo, pekočo bolečino



Grabila je po njeni svileno mehki koži in želela si jo je, želela si jo je z vsem svojim bistvom. Vendar ni bilo več tako kot prvič, ni več čutila metuljev v trebuhu. Ne, čutila je neko nasičenost, odpor do te temne ženske pred seboj, in hkrati privlačnost. Ni si znala razložiti svojih čustev, niti si jih je hotela. Prepustila se je toku, da jo je odnesel kakor ga je bilo volja.
Lavinia jo je položila na tla in Aniša je še vedno mižala. 'Zelo te imam rada, da veš.'je bilo edino, kar je še rekla, potem se je dokončno prepustila nežnim rokam, ki so jo raziskovale, božale, se igrale, kot bi bilo prvič.


Ko se je Aniša naslednje jutro zbudila, jo je bolela glava. Ozrla se je k Laviniji, ki je mirno spala. Nobena skrb ni motila njenega spanca in Aniša bi si lahko prisegla, da se v sanjah smeji. Njej ni bilo do smeha. Kako je končala s to žensko? Mar ni vedela, da jo bo pustila, takoj ko se bo vojska premaknila, da jo bo pozabila in pustila samo? Da ji ni bilo nič za njo, da jo je samo lovila kot grdi Tver, le da je bila ženska, od katere si je obetala več topline, kot bi je dobila ob moškem?
Vstala je in se oblekla. Velikokrat je že stala tako ob njej in jo gledala. Velikokrat si je že obljubljala, da ne bo nikoli več prišla.
Stopila je do izhoda iz šotora in se še zadnjič ozrla. Potem je odšla.

------------Popravljeno 11.8. s Tejino pomočjo-----------------

Na stražnem stolpu

Stal je na stražnem stolpu in si ogledoval deželo proti zahodu s svojimi ostrimi, sivimi očmi. V tem meglenem jutru je bil bolj podoben nepremičnemu kipu kakšnega starodavnega kralja, kot človeku sedanjosti, in drugi si ga niso upali motiti s svojo prisotnostjo, zato so se ogibali stražnega stolpa in so si spodaj tiho šepetali novice.
Nekaj ga je vznemirilo, da si je dlan ponesel k obrazu in se prijel za kratko brado. Potem se je obrnil in zazrl dol na trdnjavo. Vsi, ki so ga prej skrivaj opazovali, so si hitro našli kakšnega opravka, da jih ne bi videl nedejavne.
Takšna je bila moč poveljnika Alnela, in strahospoštovanje, ki so ga njegovi vojaki čutili do njega je bilo veliko. Ni ga bilo, ki bi si mu upal ugovarjati. No, bil je eden, ki mu v vsej trdnjavi ni bil podložen in ki si ga je dovolil celo imenovati za prijatelja in je tako z njim tudi govoril. To je bil škrat Krnik.
Ta je stopil iz svoje lesene hišice, ki so mu jo namenili za začasno domovanje, se naužil meglenega jutranjega zraka in se zazrl gor v Alnela. Njune oči so se srečale in nista mogla drugače, kot da jima je na obrazih zaigral nasmešek. Nekaj je bilo na škratu, da je kljub svoji surovosti in nevzgojenosti v vseh sprožal veselje in smeh.
Škrat je stekel k stolpu in gor po lestvi in takoj je bil na vrhu.
'Predolgo spiš, moj dragi škrat.'mu je rekel Alnel: 'Sonce se je že zdavnaj dvignilo, čeprav ga skozi meglo ne moreš videti.'
'Ah, spal bom tako dolgo, kot mi bo všeč.'je zagodrnjal škrat, potem pa vprašal: 'In ti? Si videl kaj novega na oni strani? Se sploh da kaj videti v tej megli?'
Oba sta svoja pogleda usmerila proti zahodu.
'Videl sem nekaj kar mi ni všeč.'je rekel Alnel: 'Niti megla mi tega ni prikrila. Spodaj, pri reki Komarščici sem za kratek čas videl dva konjenika, kako sta se ozirala sem gor. Izvidnika, prav gotovo. Prepričan sem, da se sovražnik premika.'
'Meni je tudi to dobro.'je rekel škrat: 'Bo vsaj nekaj dela zame in za mojo sekiro.'
'Veseli me, da si zadovoljen.'je rekel Alnel: 'Toda, na žalost je v trdnjavi premalo mož, da bi jo lahko ubranili pred silo, ki jo sovražnik lahko pošlje nad nas. Bojim se, da bo to oporišče padlo, če kmalu ne dobimo okrepitev. Vsaj sto lokostrelcev bi še potrebovali in bili bi povsem varni.'
Škrat je nagrbančil svoje čelo: 'In Vetroslav? Je kaj novic?'
'Nič.'je odvrnil Alnel: 'Kakor da bi se pogreznili v zemljo.' Potem je zamišljeno dodal: 'Mogoče so padli v zasedo in so zdaj že vsi mrtvi.'
'Da, mogoče je tako.'je rekel škrat: 'Po drugi strani pa je tudi mogoče, da se je njegov pohod zapletel; mogoče je njegova vojska naletela na sovražnika in ga porazila in se zdaj že vrača v zmagoslavju.'
'Domišljije ti ne manjka, moj prijatelj.'je rekel Alnel: 'Toda, kako bi naj njegovih nekaj sto mož porazilo sovražnikove sile? Ne, to ni mogoče. Upam le, da so se izognili vsem pastem in da bodo prišli na pomoč. Potrebujemo vsakega moža.'

Tedaj se je oglasil rog in oba sta se ozrla proti zahodu. Obmolknila sta. Rog se je oglasil še enkrat. Kakor bi kdo dreznil v mravljišče, tako je oživela trdnjava. Vojaki so se začeli sipati iz hišk in šotorov gor na obzidje in na stražne stolpe, da bi videli kdo prihaja. V njihovih srcih je bil strah, da je končno napočil dan, ko se bodo morali zoperstaviti sovražni premoči.
Alnel in Krnik sta še naprej zrla proti zahodu, v meglo in nista govorila; le svojega orožja sta se vedno bolj oklepala. Krnik je dvignil svojo sekiro in Alnel je držal za ročaj svojega meča.
'Tam!'je končno skoraj vzkliknil škrat in s svojo debelo roko pokazal na obrise, ki so prihajali iz megle.
Alnel je povlekel meč in si pokimal: 'Zdaj ni več važno, kod hodi Vetroslav. Itak je prepozno. Sami bomo morali vzdržati.'
Vse več vojakov je prihajalo iz megle. Nosili so dolga kopja in loke in meče in nad njimi so plapolali zeleni prapori in na njih znamenja črnega bika. Sovražnik je prispel.
Alnel je položil roko na škratovo rame in rekel: 'Zdaj je prišel čas, da pokažeš iz kakšnega testa si, moj prijatelj. Tvoja sekira bo imela veliko dela.'
A škrat mu je trdo in z jeznim izrazom odvrnil: 'Dokler bo še kaplja krvi v meni, bo ta trdnjava ostala naša.'

Krivn

Že peti dan se je prebijal čez gozd. Večino časa je tekel; bil je žilav mladenič in ni potreboval veliko počitka. Spal je le po nekaj ur vsako noč. Tako so ga tudi izurili. A kljub temu ga je utrujenost počasi začela mučiti in lomiti njegovo voljo.
'Kako dolgo še?'se je spraševal.
Tekel je in tekel čez prekleti Bolnov gozd, proti vzhodu, proti meji. Vedel je, da gozd ni preklet, da so vse zgodbe, ki se širijo o njem le izmišljotine, a vseeno je bil zanj preklet. Vse odkar je tistega jutra pred petimi dnevi na njegovih zahodnih koncih naletel na gručo numlukov. In numluki so imeli samo en namen: ubiti ga.
Kako zelo si je želel potovati po svetu, služiti svoji domovini kot izvidnik in zdaj, zdaj ko je naletel na te južne divjake, zdaj je skoraj obžaloval svoje navdušenje. Numluki so bili smrtni sovražniki njegove domovine; navadni divjaki, ki so krožili po tej deželi in ropali in ubijali. Spomnil se je trenutka, ko se je skoraj zaletel v njih. Vsi po vrsti so bili poslikani po telesih. Nekateri so bili pobarvani zeleno ali rdeče po polovici telesa. Sedeli so ob tabornem ognju in ravno jedli. Ko so ga videli, so pograbili orožje. Tedaj se je obrnil in stekel, kolikor so ga noge nesle. Da bi se boril proti množici, mu še na misel ni prišlo. Ni bil neumen, da bi svoj dolgi lok preizkusil na kratko razdaljo proti nekaj desetim bojevnikom, ki so bili oboroženi s kopji in meči.

Krivn, tako je bilo ime mladeniču, se je ustavil. Moral je malo počivati. Naslonil se je k drevesu, da je gledal proti zahodu in pripravil lok in puščico, da bi takoj sprožil, če bi se zasledovalci pojavili med drevesi. Toda teh ni bilo. Ne še.
Krivn je bil izvidnik v črnem plašču, kakršne je njegova domovina pošiljala po svetu, da so zbirali vesti o morebitnih sovražnikih, da so risali zemljevide daljnih in bližnjih dežel, da so opazovali vojske sosednjih dežel. To si je tudi on želel; bila je namreč to pot v tujino, v nepoznano; spoznavanje novih ljudi, ki jih drugače nikoli ne bi spoznal. Bila je pustolovščina.

Nekaj se je zganilo med drevesi in Krivn, ki je že skoraj stoje zaspal, tako so mu oči lezle skupaj, se je zravnal in nameril proti izvoru šuma. Nič se ni premaknilo. Mogoče je kakšna žival, si je delal upanja. Premaknil se je, s puščico namerjeno proti vzhodu. Ničesar ni videl.

Kljub temu je zopet stekel. Počival je bore malo časa, a bal se je soočenja z numluki. Res je bilo, da je bil hiter, vendar so bili numluki tudi znani po svoji hitrosti. Bili so zmožni preiti velike razdalje v izredno kratkem času; to je bilo znano vsem, pa tudi njemu.

'Le kje je zdaj moja domovina?'

Gozd okoli njega se mu je zdel enoličen, drevesa enaka; včasih se mu je zdelo, kot da teče v krogu. 'Ko bi bilo že enkrat konec.' Vse kar si je želel zdaj, je bilo, da bi mogel spati. Spati dneve in dneve. Sanjati. Počivati.
Pred njim se je razširila svetloba. Nasmeh se mu je naselil na obraz. 'Končno.'je skoraj vzkliknil. Gozda je bilo konec. Še malo, pa bo rešen.

Tedaj je njegov obraz okamenel. Ustavil se je in priklonil. Tam so stali, deset numlukov. Ozirali so se okoli in čakali. So čakali njega? Je bilo možno, da so ga prehiteli po kakšni drugi poti in so zdaj, na sami meji, čakali nanj? Ali pa so bili to drugi, eni izmed mnogih, ki so oprezali ob meji? In to tako blizu. Če bi zavpil, bi ga mogoče stražarji v stražnih stolpih na oni strani slišali in mu priskočili na pomoč. Toda na to se ni mogel zanašati

Sesedel se je na tla in le s težavo iz toka potegnil puščico. Imel je dvajset puščic. Dvajset za deset sovražnikov. Vendar mu ni bilo do tega, da bi streljal po njih. Čeprav so bili divjaki, so bili tudi ljudje in njemu se je zdaj zagabilo, da bi moral koga ubiti. Tedaj je zaslišal rog. Sunkovito se je ozrl. Iz zahodne smeri so se mu bližali zasledovalci. Skočil je na noge; ni imel več izbire. Nazaj ni mogel, ker je tam bilo še več numlukov kot pred njim. Lahko je naredil le eno. Stekel je naprej in se potem hitro ustavil, ter nameril. Puščica je odbrenčala skozi zrak. Na oni strani je padel prvi numluk.
Pograbil je in nastavil naslednjo puščico. Numluki so ga opazili in začeli teči proti njemu. Odposlal je naslednjo puščico, a ta je zgrešila. Srce mu je padlo v noge od strahu, a kljub temu je pograbil naslednjo puščico. Numluki so bili hitri in so se mu približevali v razbiti skupini, da bi ga obkrožili. Puščica je švignila skozi zrak. Videl je njena črna peresa in potem numluka, ki se je zgrudil po tleh, zadet v glavo. Drugi, še osem. 'Še osem,' si je mrzlično ponovil. 'Nikar ne zgreši!' Naslednja puščica je bila nastavljena, toda zdaj ni sprožil takoj, temveč je stekel proti jugu in sprožil med tekom. Spet je zgrešil, numluki pa so mu bili vedno bližje. Med tekom je nastavil naslednjo puščico in sprožil. Tretji je padel. Še sedem.

Podrlo ga je nekaj težkega, da je padel po tleh in izgubil lok. Ko se je obrnil je videl velikega numluka s črnimi očmi in kuštravimi zamazanimi črnimi lasmi, kako je divje strmel vanj, pripravljen, da ga naskoči z ukrivljenim mečem. On pa je bil brez loka. Vse kar je še imel je bil majhen nož, s katerim se ni mogel zoprstaviti meču. Povlekel je tega izza pasu in ga, ko se je numluk vrgel proti njemu, zalučal vanj.
Imel je neverjetno srečo. Nikoli se ni učil metati nožev, a zdaj je zadel naravnost v srce. Bilo je skoraj čudežno. Skočil je k loku, kajti ni bilo dvoma, da so drugi čisto blizu. Ko se je zravnal, je skoraj zakričal; bil je sredi njih. Toda preden je dvignil lok, je pribrenčalo več puščic in trije so padli.
'Takoj na tla, fant!'je slišal močan glas in ubogal je. Še več puščic je priletelo in numluki so bili mrtvi. Vse je šlo izredno hitro.
Ko se je ozrl navzgor, je pri njem stal širokopleči vojak.
'Srečo si imel.'je rekel in mu ponudil roko, da je vstal: 'Še malo, pa bi bilo po tebi.'
Ko je Krivn pogledal okoli sebe je videl, da ga obkroža več kot trideset vojakov; večina izmd teh je bila lokostrelcev.
'Še več numlukov je bilo za mano.'je rekel:' Kmalu bodo tu.'
'Da, slišali smo njihov rog, zato smo tudi prišli.'je rekel širokopleči vojak. 'Zdaj jih ne bo več. Videli so, kaj se je zgodilo njihovim tovarišem, in ucvrli so jo nazaj v gozd. Ne bo se nam več potrebno boriti.'
Potem ga je potrepljal po ramenih: 'Izvidnik, kaj?'
'Da.'je odvrnil Krivn.
'Prva pot?'
Prikimal je.'
'No,'je rekel širokopleči vojak: 'želim ti, da bo naslednja manj nevarna. Zdaj pa stopi z nami in poskrbel bom, da boš dobil dobro kosilo in potem udobno posteljo. Vidi se ti, da si obojega potreben.'
Tako se je končala Krivnova prva pot v tujino.

Na robu prepada

'Moj ljubi, moj dragi!'
Nepremično je stala na robu prepada. Njen pogled je bil namenjen močvirju ob reki, tam daleč, na oni strani dežele. Z višine gore, na katero se je povzpela, je bilo možno videti celo do tja, kamor si ljudje niso drznili.
Bila je mlada ženska, a trdo bitje s hladnim obrazom in ledenimi očmi, ki so brezobzirno prebadale ljudi. Ljubezen, to je bilo nekaj, kar je sovražila, česar ni mogla imeti, ker ji je bilo nekoč odvzeto, iztrgano iz srca. Bila je grozno ranjena, njena duša je trpela, čeprav njeno telo ni imelo niti praske.

Močvirje, da, bilo je zelo oddaljeno, celo za njene sokolje oči, ki so videle še posebej daleč. Iz takšne daljave je bilo videti povsem nenevarno, skorajda nestvarno. Svetlikalo se je v jutranjem soncu, tam se je vlekel ozek trak reke, od zadaj je bil teman obris hribovja.

Nekoč, bilo je to pred leti, je tudi ona ljubila. Bila je mlada, zasanjana in močna. Ne močna kot zdaj, ko je nič ni premaknilo, nič več prizadelo, ne tisto je bila neka druga oblika moči. Bila je močna skozi svojo krhkost, nedolžnost, toplino. Njenih misli niso težile skrbi, njenega obaza ne jezen pogled, pač pa prijazen nasmeh.

In šla je v tiste kraje, v močvirje, šla je z njim.

Bila je neumna, otrok, ki si je drznil prestopiti mejo, pred katero so jo vsi svarili. Ko bi le poslušala svarila.

In on, on je bil lep, bil je njen, bil je vse. Bila je kapljica in on morje in utapljala se je v njem dan za dnem.

Toda močvirje.

Šla sta skozi gozd in bilo jima je lepo. Svet je bil v tistem poletju topel, rahel piš s severa je hladil ozračje.Veverica je plezala po drevesu in oba sta se smejala. Potem, potem se je svet spremenil, zemlja je postala mokra, tla so bila prerastla z drugačno travo.
On se je ustavil: 'Ne bi raje šla po drugi poti? Pravijo, da se že mnogi niso vrnili.'
'Ah.'je zavzdihnila: 'Moj ljubi, saj se vendar ne bojiš?'
'Ne, ampak, pravijo da v močvirju živijo sesalci.'
Zarežala se mu je: 'Neumnosti pravijo. Tisto so pravljice za otroke.'
'Misliš?'
'Vem!'

Ko ne bi bila tako vase prepričana bi bilo drugače. Tedaj bi ga obdržala, življenje bi se odvijalo drugače. Ne bi stala sama na vrhu gore in zrla v daljave.

Sesalci so bili bitja, ki so živela v močvirju: Majhni črvi, ki so se plazili po drevesih in plavali skozi vodo. Tisoče se jih je nabralo v gruče in pričelo oddajati grozen zvok, ki je človeku počasi izsesal njegove misli in spomine, da je ostal le prazna lupina, živ in mrtev hkrati.

Ko se je začelo, nista ničesar opazila, le majhna slabost se je polotila njega; ona ni čutila ničesar in se je še naprej smejala. A bolečina v njegovi glavi je rasla in postajala nevzdržna in smeh z njenih ustnic je izginil, da se nikoli več ne bi povrnil. Videla jih je, rdeče črve, kako lezejo iz vseh por starega drevesa; tisoče in tisoče. In tista strašna pesem; nikoli je ne bo pozabila. Kričala je, ničesar več ni videla, le gomazenje v glavi je občutila, gomazenje, ki ni hotelo proč.

Veliko let je že minilo od tistega dne in včasih, sredi noči, je v sanjah še vedno čutila tisto gomazenje. Ležal je zraven nje. Mrtve oči so buljile proti njej. 'Kaj ti je? Reci nekaj! Zakaj ne govoriš?' Koliko vprašanj, nobenih odgovorov. Na koncu pa: 'Zakaj se meni ni nič zgodilo?'

Odvlekla ga je proč. Vso moč, ki je bila v njej, je porabila, da ga je zvlekla iz tistega močvirja. Potem, ko ga je spravila na varno, ko so prišli ljudje, ki so kasneje poskrbeli zanj, je odšla. Pobegnila je. Šele čez veliko časa, ji je bilo razodeto, da je močnejša, kot si je kdajkoli mislila, da je v njej toliko čarovne moči, da ji sesalci niso mogli do živega in ji nikoli ne bi mogli. Zato je kljub bolečini prestala napad; a on ga ni.

Divine Divinity

Je igra, ki jo igram. Navaden RPG z Orki, Vilini, Škrati in podobno nesnago. Kakorkoli, v igri je zanimiv moment, ko srečaš govoreče drevo, ki je v bistvu neranljivo, ti pa moraš tam blizu pobrati neko zelišče. No, stvar je v tem, da se drevo boji drvarjev, ker so mu popotniki napletli številne grozljive zgodbe. Tako, tudi č eje neranljivo, trepeta pred gozdarji in pred njihovimi sekirami. To seveda kot lik v igri izkoristiš in si pridobiš zelišče.

Mislim, da je to dobra tema za kakšno pravljico.